Kot veste, se z rimske strani protestantom rado očita, da smo zaradi neizpolnjevanja Kristusovega naročila glede odpuščanja grehov zavrgli veliko Božjo milost. Seveda je govora o osebni spovedi, ki je pri rimskih znana kot zakrament sprave.
Kolikor mi je znano, bolj ortodoksne luteranske skupine poleg skupne spovedi prakticirajo tudi osebno spoved. Veliko jih tudi sprejema spoved kot zakrament, čeprav ne vsebuje vidnega zunanjega elementa, je pa tukaj jasna obljuba odpuščanja grehov postavljena od samega Kristusa. Skratka, precej podobno kot Rimska cerkev.
Zanima me vaš pogled na omenjeno tematiko, kakšna je praksa pri različnih denominacijah, zanimivo bi bilo tudi izvedeti kakšen način spovedi je poznala zgodnja Cerkev.

Oni pa so s svojo nevero in večnim dvomom že zdavnaj zavrgli vso milost. Ne vem, v čem smo zavrgli Kristusovo zapoved? Zato ker spovedi ne obravnavamo kot zakrament? Glede tistega "Komurkoli grehe odpustite..." sem že pisal v temi Oblast ključev. KLIKNI

V protestantskih cerkvah obstaja splošna spoved. Res pa je, da poznajo nekatere skupnosti individualno obliko spovedi. To ni nič slabega, če to daje osebi, ki se spove, večjo gotovost, da so njeni grehi odpuščeni. Nekatere cerkve poznajo v zelo težkih primerih javno pokoro.

Javno pokoro je poznala že zgodnja cerkev. V primeru, ko je nek kristjan storil zelo velik greh, je bil izobčen in se je moral ponovno vključiti v cerkveno občestvo. Tako možnost je dobil samo enkrat. Iz strahu pred možnostjo izobčenja (niso bili prepričani, da bodo vzdržali) so se dali mnogi katehumeni krstiti šele na smrtni postelji (cesar Konstantin).

Moje videnje stvari je tako: če gre le za greh med posameznikom in Bogom, mora posameznik to priznati pred Bogom.
Če gre za greh proti bližnjemu, se mora opravičiti bližnjemu.
Če greši proti skupnosti, mora greh javno priznati. V to vrsto spadajo tudi grehi, ki delajo pred svetom sramoto cerkvi.

Bi se strinjal in dodal, da je v vseh oblikah potrebno poleg tega vedno biti v moči Božje milosti odpuščanja tako odločen kot si to v priznanju tudi v spreobrnitvi sebe, da tega nebi več počel. Čeprav je dana vsaj neka rezerva od Gospoda, vsled naše nemoči kjer govori o sedemin sedemdeset krat sedem, če se ne motim.
Seveda pa rezerva ni dana za kakšno manipuliranje.

lp

Ža spet smo unikum, saj po kalvinistični razlagi milosti ni mogoče zavreči.

Spet dlakocepiš. Moral bi reči, da ne verujete v dejansko moč milosti. Milost pač ne pride po neveri in dvomu.

Ne, ampak po grehu.

Zame je popolna novost, da je greh prenašalec milosti. To je najbrž del gradiva za 3. vatikanski koncil.

Ne bereš SP, kajne?

Namig: pokukaj v Rim 5

Milost lahko prejmeš po veri, ne po grehu. Sicer pa govori Rim 5, če se ne motim, o prehitevajoči milosti, ne o milosti, ki bi capljala za grehom.

Razen tega si od prvega svojega današnjega posta Ne razglabljaš o vsebini, ki ti najbrž iz prakse ni znana, ampak o eni moji za samo temo nepomembni in malce nerodno formulirani stranski opazki. Kot običajno, seveda.

Mislim, da ima veliko drznost tisti, ki trdi, da v Jn 20 ni opisa nečesa nadnaravnega, nečesa zelo pomembnega, nečesa, kar naj Cerkev izvršuje, torej zakramenta.

S tvojega stališča to sploh ne bi smelo biti drzno, saj si nekje predrzno napisal, da "SP niti ni tako zelo pomembno čtivo, saj v večini okoliščin spoh ne prihaja v poštev." KLIK

Razen tega sem se pa že drugje razpisal o tem in drugih po tebi enkrat nepomembnih, drugič pa pomembnih odlomkih. Za vas so pomembni samo tisti, ki jih izpostavlja Bela kapica, večino pa lahko, kot je videti, zabrišete skozi okno, podobno kot 2. Božjo zapoved.

Razen tega si spet

Zares sem mislil, da boš pogruntal, da je bilo mišljeno ironično do tistih, ki relativizirate nekatere najpomembnejše zapovedi, recimo tisto, kolikokrat moramo odpuščati ( bratu sedemdestkrat sedemkrat, ne-bratu pa ???)
Sicer res marsikdaj zaidem v tem debate, toda če sem zdaj oziroma prej bil off-topic, potem pa res ne vem več....
Pogovor je vendar o sveti spovedi oziroma o zakrametalnem odpuščanju grehov v prvotni oziroma sedaj (rimo-) katoliški Cerkvi. Ali morda narobe berem naslov teme in uvodni borov sestavek? Zagovarjam pač stališče, da gre nedvomno za zakrament, da je to jasno razvidno iz SP in da ste ta zakrament protestanti zavrgli, ker ste pač lomastili po ljuljki in pšenici obenem.

Ste se pa razgovorili medtem ko me ni bilo ...

Vendar ostaja dejstvo, da spoved ne vključuje zunanjega vidnega elementa, kar je poleg obljube oziroma odpuščanja grehov ter postavitve od strani Kristusa pogoj za pravi zakrament, vsaj kolikor jaz razumem kaj zakrament je. Navkljub temu veliko konfesionalnih luteranov sprejema spoved kot zakrament sprave (nekateri uporabljajo izraz zakramental). Tudi sam se nagibam k tej možnosti in v tej luči vidim osebno in skupno spoved kot dar sprave po Njegovi milosti.
Zgoraj napisano pa v celoti povezujem s besedami, ki jih je zapisal Dizma.

Najprej Tertulijanu:

Izhodiščno vprašanje, ki ga je zastavil Bor se nanaša na protestantsko pojmovanje spovedi, o rimskokatoliškem pojmovanju se je, kot je napisal, že uspel poučiti na RKC forumih.

Boru:

Se strinjam. Manjka tako snov kot slovilo.

Ali ni glavna rimska kritika v zvezi s tem to, da protestantski duhovniki (ki po rimsko itak niso pravi duhovniki) sploh ne morejo pravilno spovedovati, češ da niso pravilno posvečeni?