Ko sem govoril s Tertulijanom o vplivu janzenizma na miselnost našega prostora, mi je padlo na um, da bi veljalo katero reči na rovaš samopodobe. Slovenci smo nasploh znani kot narod, kjer je negativna samopodoba prej pravilo kot izjema. Tu ne bi o družbenih vzrokih...

Mislim, da sem se s pojmom samopodobe prvič srečal, ko sem prebral knjigo Josha Mc Dowella Slika o sebi (Duhovna stvarnost, Zagreb 1989); o tem je dosti pisal ameriški jezuit John Powell. Njegove knjižice je izdajal župnijski urad Dravlje.

O samopodobi je možno govoriti na več načinov. Sekularni humanisti govorijo o negativni in pozitivni samopodobi. Ampak o tem rajši ne bi.

Znotraj krščanskega kroga mi je bolj všeč izraz nepravilna in pravilna samopodoba. V nepravilno samopodobo štejem vsako negativno samopodobo, samoobsojanje itn. Enako tudi tiste oblike "pozitivne" samopodobe, ki niso nič drugega kot napuh in sebičnost. Kristjanova samopodoba bi morala biti po mojem mnenju "samopodoba v Kristusu".

Nekaj malega sem o tem povedal tudi TUKAJ .
Prosim za debato.

Mislim da človek mora imeti dobro samopodobo, samozaupanje in samozavest.

Človek, ki ni samozavesten in ne razmišlja, ni svoboden.

Samopodoba, čim boljša je, boljše je za posameznika. Vprašanje je, kje je meja, ko se ta samopodoba spremeni v aroganco in občutek večvrednosti. Tam se namreč (oziroma malo prej) mora ustaviti, saj s tem začne posameznik škoditi okolici. Oba pojava sta prisotna v krščanstvu, tako pomanjkanje samozavesti, ki se spremeni v patološki občutek krivde, kot občutek večvrednosti (ki ga pogosto očitajo kalvinistom). Oseba s patološkim občutkom krivde je izjemno pozitivna za okolico - stalno se opravičuje, izjemno pazi, da koga ne užali, se trudi delati najbolje za druge, se pusti izkoriščati... Skratka se obnaša nekako tako kot ljudje, o katerih je Jezus govoril v govoru na gori. Na ta občutek, da je žrtev, se tako navadi, da tudi če v neki situaciji ni, bo oseba že poskrbela da bo izpadla kot žrtev. Tako obnašanje je za osebo izjemno destruktivno, gotovo ne bo ubežala depresijam in duševnim težavam.

Moje mnenje je, da samopodoba populacije kot celote izjemno pada, predvsem v zahodnem svetu, za kar gre kriviti družbo vsiljenih idealov in popolnosti, ki je ni mogoče doseči. Anoreksija in bulimija sta le dve bolezni, zrcalo naše družbe, ki od posameznika zahteva popolnost. Predvsem so na udaru mlada dekleta, ki tudi največkrat pogosto trpijo za patološkim občutkom krivde. V krščanstvu še toliko bolj, ker je poleg vsega dodan še nauk, da morajo biti dekleta podrejena in vdana možu.

Edina rešitev je zbežati iz okovov današnje družbe in v tolikšni meri spremeniti razmišljanje, da postaneš imun na škodljive vplive, ki prihajajo iz nje. Tukaj lahko veliko pomaga vera, prva zahteva pa je gotovo dobra in realna samopodoba, da smo lahko sigurni v svoj prav (nisem debela in ne rabim hujšat ).

Hm, pozitivna za okolico? Ne verjamem. Take opazim na daljavo in mi delujejo kot kokoši. Ampak to je le ena vrsta.

Druga vrsta primerov s patološkim občutkom krivde občutek potlači in deluje zelo samozavestno ter napadalno. Morda bi kalvinisti, katere navajaš, prej spadali v to skupino.

Sicer se s tvojim prispevkom zelo močno strinjam.

Pozitivni in koristni predvsem v takem smislu, kot je delavec, ki se nikoli ne pritoži čez razmere, plačo in opravlja svoje delo perfektno iz straha pred avtoriteto, koristen za delodajalca.

Aha, koristni. To pa so.

Glede samopodobe:

(marko)

Citiral si eno veliko resnico.

Jaz ti pa povem še eno:

"Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike , med katerimi sem prvi jaz". Tako nekako pravi Pavel. In ravno to dejstvo, da me Gospod sprejema, je razlog, da imam novo samopodobo.

Seveda.
"Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus."
Čestitam, da ste ptotestanti taka lepa šentpavelska druščina. Jaz si teh besed niti pod razno ne bi upal ponoviti.

Kdo ti je kriv, če se mašnim bratom pustiš učiti lažne skromnosti.

Saj veš, da ne morem drugače.

Tvoji vesti pa naročam, naj te spomni na tvojo Kristusovo naravo vsakič, ko boš kaj slabega storil ali dobrega opustil.

Cbivlanje, cbivlanje, kot bi rekel Trubar. Ti ne verjameš Bogu.

Uporabljaj raje lepše izrazoslovje ter pomisli in reci, da se kalvinistični in katoliški nauk o opravičenju pač razlikujeta.

Seveda se. Kot noč in dan. Pa ne le kalvinistični, tudi rimski in luteranski.
Še večji problem nastane, ker se enkrat postavimo na Božje stališče, torej skušamo v biblijski luči pogledati stvari iz "Božje perspektive", drugič pa v luči človeške perspektive.
Iz Božje perspektive smo odrešeni po delovanju milosti etc., mi pa to doživljamo, kot da smo mi tisti, ki smo sprejeli Kristusa, čeprav je v bistvu On nas sprejel...

Če nisem v božji milosti, naj me Bog vanjo postavi, če sem, naj me v njej ohrani.
Tako bodi.
Amen.