Zakaj pa je potem ravno v kalvinističnih deželah vladala največja moralna strogost?

Prav zaradi napuha, ki je osnovni pogoj za hudo strogost, ki niti pod razno ni krepost. In ki se tudi zgodovinsko na dolgi rok ni obnesla.
Iz napuha je nekoč zrastlo Tertulijanovo prepričanje, da je rimska cerkev preveč popustljiva do grešnikov in da so torej montanisti taprava alternativa.

Si bil kdaj kalvinist, da imaš svoje osebno izkustvo napuha in veš, kaj se kuha v glavi napihnjenih kalvinistov? Ali pa govoriš takole na pamet, kot so te naučili o napuhnjenih in rogatih kalvinistih pri verouku?

Le od kod potem vse tiste trojne krone, rogati klobuki in ostalo zlato okrasje ter škrlat ponižnih rimskih prelatov?


Tale je od Pija XI.


Tale je iz Poljske


Še en na tej sliki nekam škrlatni, sicer pa prvi med nezmotljivimi. Baje blaženi, čeprav se menda Judje s tem ne strinjajo, ker jih je kot ponižni vladar Cerkvene države veselo zatiral. Pa politične zapornike je tudi imel po ječah. Njegov triregno pa lahko vidiš tu spodaj:


Aja, in od kod triregno? Nekoč so razlagali, da sega papeška oblast na zemljo, nebesa in pekel. Od kod izhaja, lahko spoznamo po njihovih delih in po zakladih, ki so jih zbrali. in po tem, kje so jih zbirali.

Jasno, da tudi RKC ni prosta napuha, a ga vsaj nima v doktrini. Npr tako, da bi za božjega otroka in svojega brata ne hotela imenovati kateregakoli človeka. Čemur si se ti v znani debati trdovratno upiral in svojega mnenja gotovo nisi spremenil.

Tu ne gre za stvar napuha, ampak biblijske doktrine.

Katoliški katekizem je pred 2. vatikanskim koncilom govoril, da posameznik-ca postane Božji otrok pri svetem krstu.

Sam sicer ne verjamem v golo krstno milost, ti pa očitno tudi ne.

Ja, vprašanje je doktrinarno zelo pomembno, saj se kup novozaveznih zapovedi in navodil tiče prav odnosa do bratov. Res nerodno, da ne piše, kdo brat sploh je in na koga se te zapovedi torej sploh nanašajo. Jasno piše le, kdo je bližnji. Ki pa seveda še ni brat, hehe. Pravzaprav SP niti ni tako zelo pomembno čtivo, saj v večini okoliščin spoh ne prihaja v poštev. Bratov je malo. Jaz, na primer, imam le eno sestro in nobenega brata.

ad 1) Če bi se malo poglobil, bi spoznal, da se govori o bratih na dva načina:
1. Judje kot bratje, Pavel tako nagovori judovsko občestvo, zbrano v sinagogi v Pergi v Pamfiliji (cf. Apd 13,26)
2. Sicer se v NZ ta izraz nanaša na brate v veri.
Bližnji in brat nista isto. Bližnji ni nujno tudi brat. Smo ga pa dolžni spoštovati in kolikor je v naši moči, živeti v miru z njim.

ad 2) Za nebiblijske "kristjane" in druge pogane to, žal, zelo drži. Če se spreobrnejo, seveda to stališče popolnoma spremenijo.

Naj vrnem tole temo nazaj z , kamor smo popolnoma iztirili.

Zanimivo bi bilo tudi malo proučiti, koliko so bile različne slabe cerkvene prakse vzrok nizke samopodobe pri kristjanih.

Vzemimo npr. Avguština, katerega zelo cenim in njegovo "anteno", ki je še vedno nekako segala k manihejcem, česar pa pri njem, seveda, ne cenim.
V neki molitvici je med drugim zapisal: "Tebe (t. j. Boga; op.Diz.) naj ljubim, sebe naj mrzim," ali nekaj podobnega (morda je začel pri sebi in nato nadaljeval pri Bogu). Polovica tega je seveda čisto v redu, tisto o mržnji do sebe pa ni. Če Bog zahteva, da ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe, je v tej misli že predpostavljena ljubezen do samega sebe, torej nek pozitiven odnos do sebe, pri čemer ne mislim samoljubja. Nihče, ki nima zdravega odnosa do sebe, ne more ljubiti svojega bližnjega. Zelo dobro in prav se mi zdi, če nekdo moli: "Tebe naj ljubim, greh naj sovražim." Ne torej sebe, ampak greh.