Če cbivlaš, naj ti da Bog gotovost.
Tako bodi.
Amen.

Samopodoba je odvisna tudi od drugih dejavnikov ne samo vere... nap. za to je zelo pomemben odnos naših bližnjih iz našega otroštva kako so ravnali z nami, kakšne občutke so v nas zbujali, nap. če otroka že od rojstva starši puščajo samega da joče ko kaj potrebuje (nap je lačen) nato se ne zanimajo zanj niti ko je starejši to v njem pusti negativne dejavnike kot so samonezaupanje, občutek krivde itd, človek je lahko še kako močan ampak iz takih okoliščin sam o sebi ne bo imel dobre samopodobe, Je pa zgodba lahko obratna če bodo starši si vzeli čas za otroka ko jih bo potreboval se bodo zanimali zan in ga spodbujali (ne mislim razvajali in nudli vse ampak v mejah) bo otrok razvil neko samozaupanje občutek da nekaj zmore da je ljubjen in tako se bo lažje sprejel takšen kot je in bo zato imel dobro samopodobo.

Po mojem mnenju to ne drži, čeprav se danes tako poudarja vpliv okolja na izoblikovanje osebnosti. Moje mnenje je, da je osebnost oblikovana bolj ali manj že ob rojstvu, okoliščine pa kvečjemu lahko pozitivno/negativno spodbujajo to že izoblikovano osebnost. Seveda gre skozi otroštvo osebnost skozi določene faze, vendar na koncu zelo verjetno prevlada tista, ki jo je otrok izražal že kot zelo mlad. Pomanjkanje socializacije lahko privede do pomanjkanja socialnih in drugih veščin, a ne verjamem, da vpliva na osebnost. Samopodoba pa je bolj ali manj osebnostno pogojena.

Nikakor nisem pristaš teorij, ki govorijo o tem, da je osebnost pogojena z geni (potem pa iščejo gen za kriminal, pedofilijo, itd), sem pa prepričan, da je osebnost naša lastnost, tako kot barva oči ali las. Okolje do neke mere vpliva na določene veščine in obnašanje, pa vendar so arhetipske osebnostne lastnosti tiste, s katerimi se rodimo in nam ostanejo za celo življenje (npr. nagla jeza, hitra užaljenost, itd). Po mojem sodi sem tudi samopodoba
Je pa res, da če si konstantno bombandiran z negativnimi opazkami, precej izgubiš na samopodobi. Predvsem, ko se to dogaja na družbeni ravni (npr. ideal ženske lepote danes, ki postaja anoreksičnost, punce pa nato mislijo, da so debele)...
Vendar če imamo prirojeno pozitivno samopodobo se bomo pobrali ter s tem shajali... Človek, ki pa je nagnjen k negativni samopodobi pa rabi le majcen sprožilec, da mu bo šlo vse na slabše...

Dejstvo je, da je slaba samopodoba škodljiva. Ne rabimo pa niti dobre samopodobe v smislu tiste neumne lajne: "I am O.K., you are O.K. and that's O.K."
Potrebujemo pravilno samopodobo.

Tega nisem povedal "za svet", da se razumemo.

Mogoče sem dolžen še pojasnilo tega citata, ker bi vam verjetno zgledal paradoksalno....
Ne verjamem, da je osebnost zapisana v genih, ker ne verjamem, da je osebnost snovna. Zame je osebnost del duše - tistega dela nas, ki preživi po smrti, vendar pa bo po njej tudi precej spremenjena(1 Kor 15,35-58).

Vsekakor.

Za kristjana naj bi veljalo tole:

"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)

Biti v Kristusu pomeni velik potencial. Ni treba, da pobiramo črve z gnoja kot kokoši in kokodajsamo... V Njem imamo vse, kar potrebujemo. To je dovolj velik razlog, da zavržemo slabo samopodobo.

Kako pa naj pridemo do nje? Tako, da se primerjamo z drugimi? To vodi bodisi v napuh, bodisi v malodušje.

A pobaral bi vas rad nekaj drugega: če je milost nekaj nadnaravnega, se načeloma izmika naši spoznavi.

Vi pa pravite, da trdno VESTE, da ste v božji milosti in da ne morete izpasti iz nje.

Kako se pride do takega spoznanja? Razen kajpak s samoprevaro?

Za večerno branje SP bi morda ustrezal Mr 9,24 ...

Tertulijan... jaz ne trdim da sem v Božji milosti... ker ne vem.... vem samo da je on vedno z mano in da pravijo da sem Božji otrok... Samo on pa ve ali sem res ali ne.
Do samopodobe moraš priti sam brez primerjanja z drugimi. Preprosto moraš verjeti da si ti nekaj dobrega, da si lep, ne glede na to da imaš 1.45grama preveč ali da ti ne vem sekalec ne stoji točno do milimetra enako na sredini kot sekalec na drugi strani čeljusti. Pač treba se je sprejet z vsemi napakami vred...

Spoštovani Tertulijan, če si boš enkrat podržal pred svoj duhovni Biblijo namesto zrcala, boš morda kdaj spoznal. Pa te ne bo zaneslo ne v napuh (ker v njem najbrž že si - kot smo vsi) ne v malodušje. Prej ti bo odneslo vsaj kanček napuha, ker ga boš začel prepoznavati v sebi. V napuh nas ne more zanesti, ker je napuh, žal, inherenten vsakemu človeku.

Milost se morda res izmika spoznavi, sadovi milosti se pa ne izmikajo. Razen, če jih ni, ali če so sadovi kakšni drugačni. Na jablanah menda ne rodijo maline, kajne? To še svet vidi, le religiozno izprani ljudje ne.

Tebi bi pa za večerno branje predlagal po eno poglavje ali več iz evangelijev, začenši pri Mateju. Ko končaš Janeza pa spet jovo-na-novo. Morda se bo pojavila kakšna razlika.

Če boš gledala na odvečne kilograme, namesto na Jezusa, boš živela v zgrešeni samopodobi. Taka je danes večina. Tudi takih, ki se imajo za kristjane.

Vidim: še en ljubitelj slamnatega pisma, hehe! BRAVO!

Ja, saj...
Bolj kot štejem in opazujem gor in dol, bolj se mi zdi, da počnem tako dobra dejanja kot tudi grdobije.
In da skorajda ni človeka, pri katerem bi bilo drugače.


In kaj zdaj?

Mr 1,15.

Ja, tole se dejansko lahko zelo hitro napačno razume, če ne vzmamo v kontekst, da nas je On napravil za vredne. In kdo sem jaz, da bi mu oporekala?

Mr 1,15

Čeprav ne vem, ali ni to arminijansko pojmovanje. Po varianti trde predestinacije menda lahko samo sedim in čakam, da me spreobrne Vsevišnji...
Pa tudi enkratno spreobnjenje ni glih zadosti: "spreobrnenj" je mnogo, tistih, ki v njem vztrajajo, pa precej manj. Ponovno obračati k Bogu se je treba zmerom na novo, po vsakem padcu v greh.
Predpogoj spreobrnitve pa je nekaj, kar bi pravzaprav lahko imenovali "negativna samopodoba". Tudi sam si mi namreč napisal, da moram Pavlovo trditev o največjem grešniku obrniti nase. Ja, prav. Ampak to pomeni tudi, priznati svojo lastno grešnost tudi po formalni prvotni "spreobrnitvi. In ne le priznati, marveč jo tudi obžalovati in se boriti proti njej. Če vse svoje grehe porinem Kristusu, jih bom kmalu začel v njihovem pomenu zmanjševati in se več ne bom imel za grešnika, čeprav bom grešil dalje. Se pravi: okosmatil bom svojo vest.

Sicer si zatiskate oči pred realnostjo.

Vse "vernikove" grehe tudi brez kesanja prevzame na ramena Kristus. Vsa "nevernikova" dobra dejanja pa so "okužena z grehom" in brez vsakega pomena, tudi kot znamenje njegove latentne vere ne.

HALO ?