Upam, da ne odpiram že opravljene debate (problematika se mi zdi namreč precej temeljna, vendar je na forumu nikjer ne najdem). Zanima me vaš pogled (dobrodošlo pa bi bilo tudi napotilo na kakšen bolj poglobljen internetni ali knjižni vir) na določene vidike ekleziologije zgodnjega (in malo manj zgodnjega) post-apostolskega krščanstva. Naj se mi ne zameri, da se bom postavil v vlogo »rimsko-carigrajskega odvetnika«, ker me njihovi argumenti v zvezi s to temo občasno spravljajo v zadrego.
Pri branju spisov Ignacija Antiohijskega, Klementa Rimskega, Ireneja Lyonskega in še koga iz tistih časov me je presenetil poudarek na institucionalnosti Cerkve – npr. na personalno pojmovanem apostolskem nasledstvu, hierarhični naravi Cerkve oz. avtoriteti škofov itd. Omenjeni možakarji so bili časovno (in verjetno tudi osebno) zelo blizu apostolom, tako da ima njihovo učenje verjetno precejšnjo mero verodostojnosti, hkrati pa se zdijo ta njihova pojmovanja bliže rimsko-carigrajski (kar seveda oboji zelo radi poudarjajo) kot protestantski cerkveni praksi. Tudi če predpostavimo, da so »nadzorniki« krščanskih cerkva glede tega že zelo zgodaj zašli na stranpota, se zastavlja vprašanje, kako lahko taki Cerkvi zaupamo, da je pravilno prepoznala novozavezni kanon.
Pa še eno do neke mere povezano vprašanje (ne popolnoma, ampak se mi ne zdi smiselno odpirati ločene teme), ki ga zagovorniki rimsko-carigrajske paradigme radi zastavljajo, pa nisem nikjer našel prepričljivega odgovora: protestantske Cerkve v splošnem sprejemajo produkte cerkvenih zborov, kot so npr. carigrajsko-nicejska veroizpoved ali pa obsodbe herezij. Ali ni to nekonsistentno (glede na to, da lahko najdemo tudi biblične odlomke v prid npr. arijanstvu) oz. ali in kako je znotraj protestantske paradigme sploh možno/smiselno oblikovati splošno (ali vsaj večinsko) sprejete obrazce vere in opredeljevati zmote, če se domnevni heretiki sklicujejo na SP?

Apostolska sukcesija torej malo buri duhove in domišljijo. Žal pa o tem v slovenščini zelo malo najdemo. Najdemo seveda rimskokatoliško literaturo, protestanti pa se s tem žal ne ukvarjamo. Slovenske protestantske cerkve so sploh ena žalost. Ene so premajhne, da bi si lahko privoščile kaj večjega, eni se pa očitno ne da kaj prida postoriti. Majhne izdajajo predvsem evangelizacijske knjižice, skoraj v celoti prevode. Takšno je torej stanje na tem področju.

Nič slabega ni, če pride človek kdaj v vlogo odvetnika velikih starih cerkva in glede na zgoraj povedano tudi nič nenavadnega.

Najprej bi se lotil najšibkejšega člena, ki se mu pravi papeški primat, oziroma rimsko petrinsko nasledstvo, čeprav me o njem ne sprašuješ. Ampak, šel bom od lažjega k težjemu. Tudi če velja, da naj bi Kristus Petra res postavil na čelo apostolov, kot razlagajo Rimljani, nastane en velik problem, namreč s tem, kdo je res Petrov naslednik. Tudi antiohijski patriarhi raznih cerkva so avtomatsko nasledniki Petra. Nekoč je celo sama RKC obhajala praznik "stol sv. Petra v Antiohiji" poleg "stola sv. Petra v Rimu", danes je ostal od praznika samo še en stol, pa še ta brez geografskih atributov. Dokazano je torej, da ima Antiohija po tej logiki legitimno pravico do petrinskega nasledstva. Pravijo sicer, da je Rim zato pomemben, ker je Peter tam umrl. Ja, Antiohija je pa zato pomembna, ker je Peter tam živel. Razen tega je Peter zagotovo posvetil še kakega škofa ali prezbiterja. Tudi ti so torej Petrovi nasledniki.

Pa pojdiva tret trše orehe.

1. Apostoli, škofje in prezbiterji v apostolski cerkvi
Vloga apostolov v prvotni cerkvi je bilo oznanjevanje evangelija in vzpostavljanje krajevnih cerkva tam, kjer so oznanjali. Tem cerkvam so imenovali škofe (nadzornike) in/ali starešine (prezbiterje) ter diakone. Iz Svetega pisma je razvidno, da v tem času vlogi škofa in starešine še nista jasno ločeni. Apostoli so seveda uživali poseben ugled in avtoriteto, kar ni treba posebej poudarjati. S tem se strinjajo tudi rimski.

2. Spremembe v poapostolskem času
V poapostolskem času so bile po sklepanju protestantskih avtorjev razmere v različnih cerkvah različne. Najprej nekaj o Klementu Rimskem, katerega omenjaš. Po Maxwellu Staniforthu (Early Christian Writings, The Apostolic Fathers, Penguin Books 1982) je imela rimska cerkev v Klementovem času prezbiterijansko ureditev, upravljalo jo je več prezbiterjev, med njimi je bil tudi Klement. Po Staniforthu je bilo monarhično škofovstvo v Rimu v tistem času neznano. V svojem pismu govori Klement o škofih in prezbiterjih kot identičnih osebah. Staniforth se dalje sklicuje na Hermasovega Pastirja, kjer je omenjeno, da je treba "poslati dve kopiji nekega razodetja, eno Klementu, drugo Grapteju." Iz tega sklepa Staniforth, da je prezbiter Klement skrbel za odnose z drugimi cerkvami.
Drugačna zgodba je bila v Antiohiji, kjer se je takoj izoblikovalo monarhično škofovstvo, čeprav si kakega Ignacija ne smemo predstavljati kot nekega prelata a la monseigneur Rode, ampak malo drugače. Antiohijska cerkev je štela nekaj sto ljudi (morda se motim) in je delovala kot kaka današnja župnija, s tem, da na župnijah danes prevladuje pomanjkanje klerikov, tedaj pa je najpomembnejše posle današnjega župnika (evharistija) opravljal škof, prezbiterji in diakoni pa so mu asistirali. Teritorialna škofija je poznejši dosežek, ko se je krščanstvo razširilo iz mest na podeželje in so pošiljali prezbiterje v nove cerkve, škofje pa so ostali v mestih.

3. Nadaljnje spremembe
Pod vplivom razmer se je vodenje v vsej cerkvi poenotilo v smeri škofovske ureditve. Cerkev je bila namreč ogrožena od zunaj in od znotraj. Od zunaj jo je ogrožala neprijazna rimska država s svojimi preganjanji, od znotraj pa so se pojavile herezije. Vse to je vplivalo, da so se cerkvene vrste strnile in vedno tesneje povezovale. Pojavljali so se tudi razni heretični škofje; v strahu pred temi so se začeli "mainstreamovski" škofje sklicevati na apostolsko avtoriteto v smislu: "Našo sveto akvilejsko cerkev je ustanovil sam sveti Marko, zato je akvilejski škof naslednik svetega Marka (enako aleksandrijski). Ker je naš škof naslednik svetega Marka, je zagarantirano ortodoksen". Seveda se je Rim, kot državna prestolnica, takoj začel sklicevati na Pavla in zlasti Petra kot utemeljitelja (Irenej!). Apostolska sukcesija je postala jamstvo, oziroma legitimacija za čistost nauka. Ampak to apostolsko sukcesijo so si začeli precej mehanično in že skoraj magično predstavljati. Ciprijan je bil tu zelo pomemben. Po poklicu je bil menda pravnik, zagotovo pa je bil retor. Škofovsko in prezbitersko službo je začel primerjati s starozaveznim duhovništvom, Gospodovo večerjo pa s starozaveznimi žrtvami. Kam je to privedlo, je vsem vsaj približno jasno.

Zaenkrat toliko. Drugič pa najbrž še kaj več. Veseli me, če sem bil vsaj malo v pomoč.

Vprašanje je, v čem se je Arij naslanjal na Biblijo. V tistem času je obstajal nek splošni konsenz o stvareh:
1. Biblija govori o enem Bogu (kar poudarja Arij) in istočasno o treh osebah, ki so tudi Bog. In to dvoje je bilo treba nekako uskladiti. Vendar se tega ni nihče lotil, dokler ni nastopil Arij s svojim homoiousios (en i torej preveč) ali podoben, nasproti homoousios (istobiten). Arij in njegovi sledniki (oneness binkoštniki, jehovci...) s tem niso odpravili problema Božjih oseb. JP so celo šli svojevoljno spreminjat prevode Biblije, da bi "dokazali" svoj prav. Na nikejskem koncilu (325) je torej z veliko večino prevladal pogled, da je Sin istobiten Očetu.
2. Na prvem konstantinopelskem koncilu (381) so uskladili poglede na osebo Svetega Duha. Do tu se večina protestantov strinja.
3. Sledila sta dva koncila, na katerih so razreševali kristološke spore. Grki so bili kot filozofski narod mojstri za kompliciranje (Rimljani kot bolj pravniški narod pa mojstri za delanje pravniških akrobacij). Tu so razpravljali o razmerju božanskega in človeškega v Kristusu. Po Nestoriju je bil Kristus človek, v katerem je bilo božanstvo kot ujeto v nekaki kletki. Del protestantov se strinja s to teorijo (govorijo o kenozi, samoizničenju Kristusovega božanstva ob utelešenju). Ta problem so razrešili na efeškem koncilu (431) z obsodbo nestorijanstva. Potem pa so egiptovski menihi (aleksandrijska šola) razširili tezo, po kateri je Kristusova božanska narava tako prežela njegovo človeško naravo, da od slednje ni nič ostalo. Temu pravimo monofizitizem. Ta je bil obsojen v Kalcedonu (451). Katere pasti skrivata nestorijanstvo in monofizitstvo? Če je bil Kristus samo človek z božansko dušo, njegova spravna žrtev na križu ne bi mogla veljati za vse ljudi (argument proti nestorijancem). Če je njegova božanska narava "požgala" njegovo človeško naravo, nastane problem, ker tak Kristus ne bi mogel biti srednik med Bogom in ljudmi niti Odrešenik. Velik del protestantov se strinja tudi s sklepi teh zadnjih dveh koncilov, zlasti kalcedonskega.

Zakaj se torej protestanti strinjajo s prvimi štirimi koncili, oziroma z večino njih?

1. Ti koncili so se dogajali v času, ko je bila vez s prvobitno cerkvijo še zelo močna.
2. Luther in drugi reformatorji niso hoteli stare cerkve uničiti, ampak reformirati. Kar je šlo skozi biblično sito, so obdržali.

Naslednji koncili prvega tisočletja niso sklenili nobenih posebno novih reči, razen obsodbe monoteletizma in dovoljenja čaščenja podob. Če se da prvo uskladiti z Biblijo, pa dopuščanje malikovanja podob ne pride v poštev, ne glede na to, kakšni izrazi so uporabljeni (doulia ali latreia).

Še o "apostolski sukcesiji"

Priporočam ti Verstva sveta, enciklopedija verstev v zgodovini človeštva, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977. Iz nje ti bom povzel nekaj misli (str. 366-367). Najbrž se še da izposoditi v kaki knjižnici ali pa kupiti v kaki starinarnici.

Vloga škofa
Izraz episcopos (škof) označuje osebno funkcijo nadzora ali pregleda, ki jo je opravljal eden izmed članov kolegija starešin v Cerkvi. Sredi drugega stoletja je bila institucija "episkopata" splošno znana.... (sledi citat iz Ignacijevega pisma Trallianom, op. Diz.) "Škof je kot oče, prezbiterji pa so kot božji svet in kolegij apostolov." Torej je očitna trojna struktura: škof, duhovniki in diakoni. zelo verjetnoje, da se je funkcija diakona uveljavila kot prva (res je, gl. Apd 6. pogl. Op. Diz.)... To je bila docela nova služba, ki ni imela izvora v sinagogi. Prvi krščanski priročnik, znan kot Didache, sestavljen pred letom 100, govori o apostolih in prerokih (včasih uporablja izraze izmnenjajoče) in daje natančna napotila o tem, kako razlikovati med "resničnimi" in "lažnimi" preroki. Poleg tega tudi opozarja: "Imenujte sami škofe in diakone, ki bodo vredni Gospoda" (Did. XV).
Proučevalci, ki so bliže episkopalni tradiciji se nagibajo k naziranju, da izvira episkopat iz imenovanja krajevnih škofov kot neposrednih naslednikov apostolov s "prenosom" ("devolucijo") apostolskih pooblastil, ki so jih dobili od Gospoda, ali pa, da je rezultat procesa "evolucije" višjih stopenj iz vrst prezbiterjev. Proučevalci, ki so bliže prezbiterijanski in njej sorodni tradiciji, pa se nagibajo k temu, da štejejo vsakega prezbiterja (starešino) za škofa, med drugim tudi zato, ker uporablja Pavel v svojih pismih poganskim cerkvam zdaj ta, zdaj oni izraz. Irenej je (okoli leta 190) napravil seznam rimskih škofov od svojega časa nazaj vse do Lina, do 68. leta. Po mnenju norveškega strokovnjaka Einara Mollanda ta seznam ne nakazuje kontinuitete posvetitev, kajti "nasledstvo apostolov" ne izvira iz apostolske avtoritete imenovanja, ki bi se sakramentalno prenašala z neprekinjeno vrsto polaganja rok, marveč naj bi bilo zagotovilo, da se bo izvirno izročilo doktrine in nauka apostolov prenašalo prek vrste zaupanja vrednih mož, v nasprotju z neapostolskim heretičnim naukom gnostikov.

Posvetitev
Škofi so bili lahko posvečeni šele po smrti svojih prednikov. Ireneja so najverjetneje izbrali in posvetili njegovi tovariši, prezbiterji v Lyonu tako, kakor so izbirali aleksandrijske škofe vse do četrtega stoletja in kakor izbirajo rimski kardinali papeža vse do današnjih dni. V Milanu in Kartagini in morda še kje pa je škofa izbiralo ljudstvo (neprezbiterji), posvetili pa so ga trije sosednji škofi. Ne glede na to, ali je bil škof naslednik apostolov ali prerokov ali oboje ali pa je bil izvoljen iz vrst prezbiterjev, je sredi drugega stoletja vse funkcije na splošno opravljal škof ob pomoči prezbiterjev in diakonov. Zelo verjetno pa je, da so različne cerkve v raznih krajih naposled prišle do enake prakse, vendar po različnih poteh in tudi ob različnem času.



Toliko o problemu "apostolskega nasledstva". Mislim, da je zadeva korektno in objektivno napisana.

Da še sam malo ponergam: če se prav spomnim, se v učbeniku Evangeličanske cerkve za konfirmacijo (vsaj enem od, morda bivšem, ne vem) obravnava cerkvene zgodovine začne šele z reformacijo, kot da se avtor strinja s trditvijo Rima, da so reformacijske Cerkve nekakšne na novo izumljene skupnosti, ki nimajo nič skupnega z zgodovino krščanstva od apostolskega občestva dalje…

Drugače pa Dizma, najprej hvala za tole obširno zgodovinsko pojasnilo.

Res je, tega vprašanja namenoma nisem omenjal, ker moja dilema tukaj ni »Rim proti vsem ostalim« ampak »protestantizem proti vsem ostalim« (če se ne motim, imajo namreč tudi »nepravoslavne« vzhodne cerkve podobno ureditev kot carigrajsko občestvo).

Argument na osnovi Hermovega Pastirja je precej šibek, ker je –po mojem vtisu – prevladujoče mnenje, ki se naslanja na Muratorijev Kanon, po katerem je bil Herma brat škofa Pija in naj torej sploh ne bi šlo za »našega« Klementa, ki je verjetno živel nekaj desetletij prej. Je to edini argument za prezbiterijansko upravo, glede na to, da npr. Irenej govori o zaporedju škofov?
Ne glede na to, kako so v resnici imeli urejeno rimsko Cerkev, je pri Klementu precej jasna ideja apostolskega nasledstva kot izvorne apostolske ureditve, ki zagotavlja pristen prenos nauka preko generacij (pogl.42-44).

No, tisto, kar me je pri Ignaciju presenetilo, je njegovo neprestano poudarjanje ideje, da je celostna (katholike) Cerkev tam, kjer je škof. Skratka, pri obeh možeh vidim (ki zase mislim, da nisem pristranski v prid Rima, kvečjemu obratno) močen poudarek na naslednjih dveh idejah:
1. Cerkev naj bo hierarhično urejena, pri čemer naj »nadzorniki« vodijo vernike, verniki pa naj jim izkazujejo ustrezno spoštovanje in, če lahko tako rečem, »pokorščino«.
2. Nadzorniki naj se postavljajo verižno, tako da stari posvečujejo nove.

Taka cerkvena ureditev po mojem prepričanju ni v mnenju s protestantsko doktrino in prakso. Kaj zdaj? Kot sem se poučil v prevodu k slovenskemu prevodu apostolskih očetov, še zdaleč nisem prvi protestant, ki je ob branju teh spisov debelo gledal (pravzaprav se temu poudarjanju hierarhične institucije čudijo tudi mnogi rimski). Namreč, kako gre to skupaj z načelom »sola scriptura«? Tipični reakciji protestantskih razlagalcev sta bili dve:
1. Ignacijevi zagovori škofovske avtoritete so v resnici poznejše interpolacije ali pa je sploh vse skupaj poznejši apokrif (ta teorija, če prav razumem, danes ni prav priljubljena).
2. V teh spisih se kažejo prva znamenja, da je krščanska Cerkev zašla s pravih evangelijskih tirnic na pot juridizma in legalizma. Hm, morda res - vendar se v tem primeru vprašam: če je Cerkev že tako zgodaj zašla (to se pravi, že v začetku 2. stoletja), ali ji lahko potem res zaupamo, da je pravilno prepoznala novozavezni kanon? Vsekakor to postavi pod vprašaj Kristusovo obljubo o peklenskih vratih.

Če končno priznamo nazorom Klementa, Ignacija in tovarišije legitimnost in verodostojnost, je na voljo še tretja možnost:
»Ker novozavezni kanon še ni bil oblikovan, se je moral nauk prenašati preko ustnega izročila. Zgoraj opisani načeli (poslušnost vernikov škofu + posvečevanje škofov s strani drugih »pravovernih« škofov«) sta v takih razmerah najboljše (čeprav seveda še vedno ne idealno) razpoložljivo zagotovilo, da se bo nauk pri prenosu kar najmanj izkrivljal. Ko se oblikuje kanon, pa lahko nastopi načelo »sola scriptura«.

Ta razlaga se sliši razumno in uravnoteženo, vendar ne vem, če opravi zgodovinski preizkus. Namreč, če je bila sola scriptura nekako vsajena v zgodnjo Cerkev (ki ji verjetno vsi priznavamo določeno posebno avtoritativnost, glede na časovno in osebno bližino apostolskim virom), bi človek pričakoval, da se bodo občestva potrudila čim hitreje spraviti skupaj navdihnjene spise. No, zdi se, da ni bilo tako – kanon se je oblikoval bolj sam od sebe, Cerkvam se ni prav posebno mudilo, da bi proces dokončale. Tudi ko je bil kanon sklenjen, ni prišlo do kakega preskoka v smislu razglasa: »zdaj imamo zbrane navdihnjene spise, ti naj bodo odsihmal edino merilo krščanskega nauka; vernikom v verskih zadevah zato ni treba več ubogati škofov in sprejemati njihovih razlag«. Nasprotno, načelo škofovske avtoritete in personalne verige je še naprej delovalo tako kot doslej – pravzaprav še bolj, ker so se škofje jeli sestajati na zborih in sprejemati za vse obvezujoče razlage nauka. Zdaj pa (spet) vprašam: če je načelo sola scriptura pravilno, kje so potemtakem stvari začele iti narobe? Z začetkom uvajanja škofovske ureditve, z nadaljnjim obstojem te ureditve po sklepu novozaveznega kanona, s prvim obvezujočim konciliarnim sklepom ali kdaj?

V redu. Tudi sam se strinjam, da so nazori arijancev, nestorijancev, pelagijancev itd itd napačni, čeprav seveda ne morem vedeti, če ni moje branje SP pač pristransko, ker so edine interpretacije, ki jih imam na voljo, tiste, ki jih širijo Cerkve, ki se strinjajo z obsodbo teh nazorov. Vendar ne bi rad, da zaidemo v razpravo o vsaki hereziji posebej, ampak mi gre bolj za preverjanje načela. Namreč, vsaka veroizpoved in obsodba herezije (to dvoje pravzaprav pogosto gre skupaj) predstavlja določeno interpretacijo SP, ki se jo naredi dokončno in obvezujočo. Ta dokončnost velja de facto tudi za reformirane Cerkve, ki še vedno uporabljajo npr. Augsburško veroizpoved ali Heidelberški katekizem kot temelj svojega nauka; obvezujoče pa so tudi, vsaj za duhovnike/pastorje, marsikje pa tudi za vernike. Zdaj pa:
1. če je edino merilo vere Sveto pismo in
2. če je SP res v tolikšni meri samorazvidno, da ga bodo v bistvenih zadevah vsi bralci, ki ga bodo brali pravilno in iskreno, razumeli na enak način (to je sicer po mojem nujen nasledek načela sola scriptura, če ga dosledno razumemo – sicer bodisi nekaj dodajamo SP bodisi uvajamo funkcijo uradnega interpreta)
potem sledi, da zbor škofov (ali pa kdorkoli drug, npr. Melanchton in tovariši) bodisi sploh nima pravice, da izvaja obvezujoče interpretacije bodisi je v najboljšem primeru to povsem odveč, saj take interpretacije samo ponavljajo tisto, kar mora biti itak vsakomur razvidno (ampak to je res mejni primer, ko se ti interpreti nikoli ne zmotijo, s tem pa smo že pri rimskem nauku o nezmotljivem magisteriju).
Če pa je res tako, potem dejansko nimamo nobenih orodij za zavračanje »herezij«, razen če so v očitnem nasprotju s SP (npr. doketizem, gnosticizem, mormonstvo ipd.). Če pa je tako, to pomeni bodisi da je velika večina teoloških debat (od kristoloških do eklezioloških) adiafora bodisi, hja, da spet nekje nekaj ne štima (ali s sola scripturo ali pa z mojimi izvajanji…).

Hja, ne vem, na kaj naj začnem odgovarjati.

ad 1) S prvim delom se v glavnem strinjam. Glede zaporedja rimskih škofov bi se naslonil na Eilandovo mnenje, ki sem ga naknadno pretipkal. Ogrožena cerkev (gnostiki, rimska država) se je "zbila" okoli svojega škofa. Ogrožene družbe se vedno strnejo okoli voditelja, ki mora nastopati z določeno avtoriteto. Ignacij se je pač pri tem skliceval na apostolsko avtoriteto.
Glede sola scriptura principa - že na začetku reformacije je ta princip povzročil velike razkole, ker so si nekateri različno razlagali določene reči. Ampak, če strneva bistvene postavke, razlike tudi niso tako strašno velike. Dokler se vsi držimo sola fide zveličanja in doktrine penalne substitucije (Kristus je naš osebni odrešenik, ne pa nekdo, ki naj bi ustvaril zaklad zaslug, iz katerega deli hierarhija vsakemu svoje), se ne vznemirjam. Me pa zelo zmoti, ko kdo začne kak svoj poseben nauk razglašati za nujen za zveličanje.

2)Katekizmi: en precej vroč rimskokatoliški oponent (solo papa) mi je nekajkrat oponesel naslednje: če so se šli Luther, Calvin in drugi neko sola scripturo, kaj so potem pisali katekizme, priročnike, veroizpovedi ipd. Moj odgovor je, da Sveto pismo ni sistematični priročnik verovanja, ampak knjiga, ki vsebuje zbirko verskih resnic. Te je pa treba izluščiti. Katekizmi so povzetki teh koristnih resnic. Posamezne postavke v katekizmih so relevantne le v toliko, kolikor so skladne s Scriptura. Teološke in kristološke debate in sklepi po mojem niso ravno adiafora, prepričan pa sem, da se lahko nekdo v nujnem primeru (pred smrtjo) zveliča tudi po sprejemu Kristusa za Gospoda in Odrešenika na osnovi Jn 3,16, četudi še nima nobenega pojma o trinitarni dogmi in o hipostatični uniji v Kristusu. Tudi desni razbojnik, o katerem se govori, da mu je bilo ime Dizma, se ni prav nič razumel na tovrstne teološke zavozljanke.

Še malo o Sola scriptura

Kot sem že omenil, so katekizmi in drugi priročniki koristni pripomočki. Zraven pa moram dostaviti, da pripomočki še zdaleč nimajo iste avtoritete kot Pismo. Zato je treba vsakič iti k viru.
Pa tudi Scriptura ni neka boginja, ampak od Boga dani pripomoček za spoznavanje Boga ter za rast v Bogu. Skozi besedo Pisma nas nagovarja Bog, Pismo kot tako pa ni Bog. In ravno v tem Božjem govoru, v besedi, po kateri se nam v Svetem duhu razodeva Oče skupaj s svojo večno Besedo Sinom in po Sinu je vse naše krepčilo.

Na to vprašanje sem prej pozabil odgovoriti in je zelo težko. O dogajanju v cerkvi in vzdušju v njej v tistih časih imamo, kot sam zelo dobro veš, bolj malo virov.

Cerkveni očetje so poemben vir, a že ti so si med seboj nasprotovali. Origen je bil sploh zelo plodovit pisec, a že kar velik heretik. Efrem Sirski je bil že oboževalec Marije, njegov sodobnik Epifanij pa še nasprotnik Marijinega kulta.

Nauki so se razvijali tudi iz praks. Te prakse pa so se širile iz enega dela po vsej cerkvi (npr. čaščenje ikon). Potem so pa z vso mogočo intelektualno telovadbo dokazovali, da je kljub 2. zapovedi podobočastje celo nadvse zaželeno in priporočljivo.

Najbrž se je začelo dogajati tisto, o čemer je pozneje tožil Luther, in sicer da se cerkveni učenjaki pri dokazovanju svojih "resnic" sklicujejo skoraj izključno na druge cerkvene avtoritete (cerkvene učitelje, cerkvene očete), ne pa na Sveto pismo.

Prvi nastavki napačnih pogledov so se po mojem mnenju pojavili kar kmalu po smrti apostolov. Ampak to so bile najbrž še precej nedolžne reči. V 3. stoletju se pojavijo že določeni odkloni z že omenjenim Origenom. Origen ima še do danes velik vpliv na vzhodno ortodoksijo.

Na zahodu so prinesli veliko škodo barbarski vdori. Kler je bil v veliki meri nepismen, kleriki so kar na pamet drdrali mašo. Nekje sem prebral, da se je nekoč zgodilo, da je ženska, sv. Brigita, prevzela vodstvo škofije. To pa zato, ker daleč naokoli ni bilo nobenega pismenega klerika, ona pa je bila pismena. Pisarila je naokoli, da so jim končno poslali pravega škofa. V takih razmerah pa so razne prav divje legende in teorije dobivale mlade. Scriptura pa je bila zelo redka. Konec koncev so pri bogoslužju p brali samo določene odlomke iz SP: berilo (ponavadi kak odlomek iz apostolskih listov) in evangelij. Po mojem se v enem letu ni prebralo več kot 5 % SP...

Vzhodni Rim se je sicer nekako držal, a so imeli prevelik vpliv na stvari neizobraženi menihi v kaki Anatoliji. Od tod ikonodulija in potem ikonoklastični spori...
Razlogov, da so stvari tekle, kakor so, je bilo torej zelo veliko.

Prilagam nekaj zanimivih povezav do cerkvene zgodovine:

Tale je temeljita (Philip Schaff): http://www.ccel.org/s/schaff/history/About.htm

Tale je bolj instant: http://www.ritchies.net/churchhi.htm

Tukaj je ena v pdf: http://www.geocities.com/lovethe_lord/sm05.htm

Tukaj pa najdeš povezavo do več povezav, zlasti bi opozoril na uvode. http://www.monergism.com/directory/link_ca...Church-Fathers/


Naj bo v korist in blagoslov!

Še nekaj sem spregledal:

To se mi pa zdi čudno. Naš vrli Trubar je v davnem 16. stoletju kar naprej zatrjeval, da "ti evangeliski" niso neka nova, ampak "ta prava stara cerkev". Calvin se je v svojih delih zelo veliko skliceval na cerkvene očete (npr. v svoji polemiki z rimskokatoliškim teologom Pigiusom)... Reformatorjem ni šlo za ustvarjanje nove, ampak za reformacijo obstoječe cerkve. Res je sicer, da so se (metaforično rečeno) potem zamenjale table na cerkvah, a vendar reformatorji niso bili Kolumbi, ki bi odkrili neko duhovno Ameriko.

Začenjam od zadaj. Ni bil tak samo Trubar, tudi Augsburško veroizpoved lahko beremo kot spis, ki skuša dokazati, da je v resnici protestantizem bolj katoliški od papeža (dobesedno), saj se kar naprej sklicuje ne samo na SP ampak tudi na cerkvene očete oz. izročilo zgodnje cerkve. Je pa res, da je protestantizem to svojo "katoliško" naravnanost pozneje nekako potisnil v ozadje, malo verjetno zaradi delitve na množico denominacij, delno pa najbrž tudi kot reakcijo na rimski argument personalne kontinuitete v cerkvenem učiteljstvu.

Tukaj verjetno jaz nisem čisto "pravoveren protestant" - kar se mene tiče, sta sola fide in penalna substitucija sekundarni glede na sola scriptura (torej sem ju pripravljen sprejeti le v toliko, kolikor sta skladni s SS, ne velja pa obratno).

Kolikor mi je znano, mora vsak evangeličanski duhovnik priseči, da bo pridigal v skladu s Knjigo sprave; za druge denominacije ne vem, ampak mislim si, da je podobno vsaj še pri anglikancih in prezbiterijancih. Nekatere bolj konzervativne skupnosti, npr. razni "confessing Lutherans" (kot je LCMS) pa to zahtevajo celo od vsakega vernika. Pri čemer bi po mojem kakšen Melanchton, ko je pisal Augsburško veroizpoved, kaj debelo gledal, če bi mu povedali, da bo njegov spis še čez stoletja v nespremenjeni obliki ostal merilo prave interpretacije (kar ni tako čudno, če pa je praktično skoraj nemogoče vnesti kakršnokoli spremembo). No, seveda je možno tudi, da je Melanchtonu ratalo natančno ujeti pravo interpretacijo v vseh odtenkih ampak to mi pa že diši po dogmi o papeški nezmotljivosti... V vsakem primeru postane "sola scriptura", ko predpišemo obvezne interpretacije, samo še deklaracija brez praktičnega pomena, protestantizem pa postane bolj papeški od papeža...

Zdaj razlagaš, kako so se začeli v krščanstvo tihotapiti čudni nauki. Vendar je moje vprašanje ciljalo na nekaj drugega: kdaj se je uveljavil napačen princip določanja verskih resnic.

Za čaščenje ikon je to res, za mnoge druge nauke pa mislim da niti ne velja, da se pri razpravi o njih ne bi sklicevali na SP, npr. za trinitarne, kristološke, evharistične; po moji percepciji je celo za nauk o papeškem primatu več svetopisemske podpore kot za sola scripturo (sliši se čudno, ampak glavni razlog, da se mi osebno zdi nauk o papeškem primatu neprepričljiv, je prav izročilo oz. cerkvena zgodovina...).

Nekateri zgodovinarji sicer trdijo (ravno zdaj berem npr. Brownov Vzpon zahodnega krščanstva), da precenjujemo kulturni vpliv "barbarskih invazij" in da te niso povzročile tako hudega in katastrofičnega kulturnega propada. Pa tudi če bi ga, se je "monarhično-episkopalna", "sola scripturi neprijazna" cerkvena ureditev utrdila že precej pred tem.

(Malo skačem, brez zamere)

Še vedno pa tu ne vidim odgovora na svoje osnovno vprašanje (upam, da nisem že zoprn...)- če bi morali apostolsko avtoriteto na neki točki nadomestiti s sola scripturo - kdaj bi se to moralo zgoditi in zakaj se ni?


Pa še to: hvala za povezave (nekatere sem sicer že poznal, ampak vsekakor so zanimive). Če bom zdaj spet poniknil za nekaj mesecev, bo to zato, ker bom glodal Schaffa.

Zanimivi podatki... Menim, da je razumljivo, da novi ev. pastorji prisegajo na Knjigo sloge; če bi se od nje oddaljili, bi najbrž postali druga denominacija. Še nekaj, meni so luteranci missourijske sinode (pa wisconsinske tudi) zelo simpatični.

Pa še nekaj, kar se morda malo bolj nanaša na najino temo, prejle sem v knjigi Istočni kršćani Juraja Kolarića (Veritas, Zagreb 1982) našel podatek, na katerega pri prejšnjih branjih nisem bil pozoren. Za nestorijance pravi, da sme pri njih v primeru, če ni škofa, nove duhovnike posvetiti drug duhovnik (str. 58).