Pozdrav vsem.

V drugi temi se je potegnila debata v vode izven nje, pa smo ostali pri vprašanju;
Kdo so protestantje ali reformatorji, kakšna je ločnica med pogledom nas samih, in drugih.
Sam poznam teorijo nekaterih o mnogih denominacijah, najbolj pogosto se omenja ZDA, čeprav pa vseeno poznam par denominacij, za njih imam zadosti prstov na udih. tisti desettisoči pa se čudno slišijo. Ne bom govoril o tem, da je tak al ni tak ker ne vem.
Kako torej priti do zaokrožitve in določitve množice ki se ji reče protestanti ali drugače reformatorji?

lp

ps. samo SP, samo vera in samo Jezus je to prava smer?

O pravi cerkvi:
O tem smo že govorili, če se ne motim, pa se strinjali, da je ena prava cerkev, ki združuje vse kristjane, verujoče v Jezusa, ne glede na denominacijo, niti ali so katoliki ali protestanti, mogoče je v tej pravi cerkvi tudi kak mormon ali jehovec, ali pa še kaj bolj čudnega, kdo ve. Važna je vera v Jezusovo odkupno žrtev in to nas združuje.

Če delim z vami moje mišljenje;Poti je več. Vsak najde svojo, za katero iskreno veruje, da je prava. Lahko se moti, lahko se motimo vsi. Če bi se Bog nedvoumno razodel in če bi se razodeval še danes, bi obstajala le ena cerkev, pa zgleda, da to ni bil njegov namen. Verjetno je hotel posredovati bolj splošno in univerzalno sporočilo Kristusove žrtve, na nas pa je, kako ga bomo vtaknili v svoje življenje. Navsezadnje niti ni tako pomembno, kako interpretiramo razne doktrine, važno je, kaj te doktrine napravijo z našega življenja, ter vera v Jezusov odkup. Karkoli drugega vzamemo v krščanstvu, bomo našli denominacijo, ki se s tem ne bo strinjala in ponavadi so njene trditve prav tako argumentirane in kredibilne kot tiste od vseh ostalih. Glede tega, kaj je prava vera in prava cerkev sem v zadnjem času korenito spremenil mnenje, doktrine, ter veroizpovedi pa gledam precej bolj široko in v njih iščem tiste pomembne stvari, kot je Kristusov odkup, ne spotikam se pa več v malenkostih, kot sem se včasih.

Protestante združuje predvsem zgodovina, doktrinalno pa so nekatere denominacije tako zašle od prvotnega protestantizma (in celo krščanstva), da jih nekako sploh ne bi mogli šteti med protestante. Kdo je in kdo ni protestant je precej meglen pojem, malo manj romantična definicija pa je: krščanska cerkev, ki ni RKC in veruje v sveti evangelij. Hja, protestantizem je po definiciji upor proti RKC in že sama beseda pove ravno to. Tako bi bila protestantska cerkev vsaka, ki se je pojavila po začetku reformacije in ni del RKC (krščanska seveda). Je pa definicij kaj je in kaj ni protestantsko ogromno, verjetno toliko kot denominacij

Meni se zdi, da je mnoštvo denominacij večji problem za naše rimske sosede, kot za nas. Oni so navajeni na enoumne in enoglasne komande in jim izgleda večglasna protestantska situacija močno čudna.

Če smo malo objektivni, lahko protestantsko situacijo na hitro popredalčkamo v nekaj skupin, ki se teološko prav solidno ujemajo. Do ločitev je občasno prišlo ztaradi sledenja nekemu malo bolj vplivnemu voditelju, drugič zato, ker je bila neka skupina, večkrat po krivici, izobčena iz glavne cerkve (metodisti), drugič spet zaradi ljudi, ki jim pri cerkvenem petju ne odgovarjajo orgle, ampak npr. klavir. V novejšem času se denominacije delijo zaradi nasprotovanja nebiblijskim praksam, ki imajo korenine v trenutni sekularni modi in posvetnjaški filozofiji in prodirajo v mainstreamovske cerkve (Luteransko, reformirano, anglikansko itn.). Mnogokrat se protestanti različnih denominacij dosti bolje ujemamo med sabo, kot s pripadniki iste denominacije. Denimo, partikularni baptist, tradicionalistični reformirani, luteranec in anglikanec ugotovijo, da imajo več skupnega med seboj, kot s svojimi sekulariziranimi in modernističnimi soverniki iz lastne denominacije.

Kjer res vladajo principi sola fide, sola scriptura, sola gratia, tam se zelo dobro znajdem, ne glede na ime firme poleg vrat.

Prav to je pomembno. Tudi vsak človek ima svojo specifiko, je božji tempelj, a temelj je Bog, glava Kristus.
Kot pravi nam je vsem dano to kar smo in smo del občestva. Nekdo učitelj, nekdo prerok, nekdo zdravnik pa drugi kmet,...Dokler počnemo to v veri v Gospoda in njemu v čast se v občestvu ni bati članstva.

No če pa gledamo po človeški plati pa se mi zdi zelo nekorektno nekaj:
Mislim, da ne slišim ne protestanta in ne pravoslavca, da bi se imel za edino pravega, popolnoobčestnega, saj nobenemu ne odtegujemo kakega bratstva v Jezusu, pri rkatolikih pa je to vsakodnevna tema, namreč mi edini, v edini Jezusovi Cerkvi, ostali nekje blizu.
Govorim o kristjanih.

In strinjam se v tem, da denominacija -različnost ni nek vzrok za neobčestvo ampak je to ostanek človeške narave v kristjanu. Vzrok je lahko le v odklonu od edine poti in jasnega božjega napotila biti v Kristusu in Kristus v nas.
Zato pa se je potrebno opozarjati, da iz nekega enoumja nebi odklon ušel predaleč. Zavedati pa se je treba tudi bližine satana, ki vreba priložnost zmešati štrene....in jih tudi meša vsake tolk časa z kakšnimi cvetkami.

Se strinjam. Še vedno smo v mesu in deležni človeških slabosti. Od tod razdeljenost. Seveda se mi zdi le-ta še vedno boljša boljša od mesene enotnosti in "partijske discipline" na drugi strani.

V nekem prenešenem pomenu bi se tam videlo telo z mnogoterimi levimi rokami brez vsega ostalega.

Kakorkoli, enoumje je lahko videti kot garancija za varnost. Vprašanje pa je, koliko se človek more in sme zanesti na tako varnost.

Pomen besede "garancija" je vsekakor tudi možna razlaga zakaj taka odločitev pri človeku.
V nekem smislu vere v Jezusa Kristusa in Njegovega delovanja ne morem prejeti nobene garancije. Še tako močno človeška modrost, ki bi naj človeku pokazala prihodnjost se podre, ko v pogledu nazaj na svojo pot pogledam, kaj vse v tej jaki modrosti človeka sem norega počel. V takem pogledu se zmrazim nad to garancijo, ki jo žal mnogi vidijo v, kot praviš, enoumju. V tem se širina Boga krči na določeno in ne dano Pot.
Garancija tako postaja vidna in skoraj otipljiva v vseh iz tega enoumja in preide iz vere v dokaz, kar je zame največja izguba mnogih.
Sam raje ostajam v panju iz vere in ne rabim garancije človeka-ljudi.
Pred časom sem z Tertulijanom govoril do neke mere prav o tem. Govorila sva o svetnikih in o nekaterih, ki jih ni na seznamu. Po njegovem stavku nekako takole: " ne dosega kriterija za spisek, ker bi se s tem častilo nekaj za kar ni podatkov. " . Prav o tem "delanju" garancije se mi zdi pravilna ugotovitev problema enoumja. Mnogi se zatekajo v neko priprošnjo in okrilje človeške modrosti, ki jo Bog v Pismu jasno kritizira.

Ne vem če sem razumno zapisal, kar sem hotel povedati.
in tertulijan naj ne zameri, ker na pamet povzemam.

lp

Ker ne morem zgornjega posta popraviti, naj zaradi jasnosti popravim stavek:
V nekem smislu vere v Jezusa Kristusa in Njegovega delovanja ne morem prejeti nobene TAKE garancije.

Edina garancija, na katero se lahko zanesemo, je BB. In ta je glede teh stvari dovolj jasna in nedvoumna. V kolikor pozabimo na naše človeške predstave, seveda.

Če se me prav razume sem zato popravljal post. Kajti tam sem govoril o človeških garancijah, zato pa sem poudaril TAKE garancije. da se nebi mešalo s Božjo obljubo.

V bistvu sem le ponovil, oziroma potrdil tvojo misel z drugimi besedami.