Tukaj so zbrana nekatera dejstva in misli v zvezi s Primožem Trubarjem, začetnikom slovenske reformacije in očetom slovenskega knjižnega jezika ter književnosti.
Zbrane so misli z različnih strani, tudi tistih, ki so (bile) Trubarju nenaklonjene, ali celo krivične do njega. Vsak bralec pa naj odbere zrnje od plev.

Theodor Elze, Trubar kot človek

Kar je Trubarja od zgodnjih let do ure smrti polnilo in navduševalo, je bila ljubezen do evangelija... ljubezen do domovine, ki je nista mogli zmanjšati oddaljenost in pregnanstvo, in ljubezen do ubožcev in preganjancev… Bil je oster in logičen mislec, pri tem iskrene in odkrite duše, dosleden v delovanju, zaupen v občevanju, resen in ljubezniv. V svojem reformatorskem delovanju je postopal polagoma, brez ozkosrčnosti in obzirno; za uspešnost svojega literarnega podjetja je bil bojazljivo, skoraj nezaupno skrben. Ako ga je kdo dražil na literarnem polju, je znal postati za hip togoten ter je uporabljal osorne besede; toda takoj je bil zopet ljubezniv in od srca dober, kajti trajne jeze, sovražnosti, mržnje in maščevalnosti ni poznal… Njegov slog je bolj preprost, kakor vzvišen, tvarina mu je bila važnejša kakor oblika… Jezik in slovstvo sta mu bila vedno le sredstvo, da je razširjal svoje misli in načela v čim širše kroge. Nikdar ni niti kot pisatelj iskal svoje osebne hvale, nego le korist človeštva…
Svoje skromne dohodke je delil z ubožci, zlasti s preganjanci, ter je pisaril na vse strani, priporočujoč delavne rojake. Zlasti je Trubar podpiral slovenske študente s Kranjskega ter jim je bil na svojem domu gostoljuben gostitelj…

Umrl je ubog, a brez dolgov, zakaj solidni Trubar je še na dan pred svojo smrtjo (28. junija 1586. l.)ukazal svojcem, da morajo poplačati vse njegove dolgove, obenem pa je v svoji dobrosrčnosti odpustil dolžnikom vse dolgove.


Iz: Cvetnik naše reformacijske misli, Ob 400 - letnici slovenske knjige, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1951. Ss. 49-51.

Josip Gruden

Ako se ob sklepu še enkrat ozremo na Trubarjev značaj in njegovo delovanje, moramo reči: Mogočni valovi velikega verskega gibanja so Trubarja mnogo višje dvignili, kakor bi se sicer mogel povzpeti s svojimi lastnimi močmi: Bil je mož srednje naobrazbe, brez izrednih darov uma in srca. Prijatelji so hvalili njegovo dobrosrčnost, usmiljenost in gostoljubnost. Vendar izbruhne tudi pri njem večkrat znana "Lutrova jeza" in si išče duška v krepkih psovkah in zabavljicah, ki jih deloma opravičuje le tedanja splošna posurovelost. Zlasti v slovstvenih stvareh je bil zelo občutljiv in ni trpel ugovora. V svojih mladih letih površen humanist brez določene verske smeri, se je Trubar za svojega bivanja na Nemškem oklenil luteranstva, se vživel v njegove nauke in običaje in za njegovo razširjanje zastavil besedo in pero. Njegovi spisi pričajo, da je veroval v to, kar je ljudem oznanoval in potrjujejo resnico Andrejevih besedi, da je Trubar še le na Nemškem postal "pobožen kristjan."

V svojem cerkvenem delovanju je bil popolnoma odvisen od virtemberških bogoslovcev, ki so mu dajali pravec, in od kranjskih stanov, katerih "ponižni sluga" je bil. Zato našemu verskemu gibanju ni vtisnil pečata svoje osebnosti. Kot pisatelj Trubar ni bil samostojen in originalen. Vsa njegova dela so skoraj izključno prevodi nemških protestantskih knjig. Lutrovski nauk o veljavi in raziskavanju pisane besede božje, mu je potisnil pero v roke in izpodbudil, da je prvi začel pisati v onem narečju, kateremu je bil iz mladosti privajen. Zato bode njegovo ime ostalo vedno združeno s pričetkom novoslovenskega slovstva, dasiravno je njegovo "reformatorsko" delo že davno propadlo.



J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, I. del, Reprint prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih 1910 do 1916. Celje, Mohorjeva družba, 1992, s. 656.

Anton M. Slomšek o slovenskih reformatorjih

Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, akoravno so nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.

(Drobtinice 1862)


Iz: V. Škafar/J. Emeršič, Slomškovo berilo. Mohorjeva družba, Celje 1991, s. 211.

Mirko Rupel

Primož Trubar je bil človek, ki je bolj z vztrajnostjo in delavnostjo kakor z genialnostjo dosegel častno mesto v naši kulturni zgodovini. Njegov veliki čin izvira iz njegove praktične narave, a prav tako iz ljubezni do slovenskega ljudstva, iz katerega je izšel. Vzgojen je bil sicer v tujem okolju in duhu, vendar ni nikoli izgubil zavesti, da pripada slovanskemu in slovenskemu rodu, ki je siromašen, zanemarjen in morda celó zaničevan. A prav zato, da bi »svojim lubim Slovencem« pomagal, pomagal z »edino zveličavno vero« – tedaj je vera bila v politiki in javnem življenju prvi činitelj - , se je odločil, da iz zanemarjene kmetiške govorice naredi knjižni jezik. To mu je bilo seveda le sredstvo, nikar končni smoter, a oprijel se ga je s tolikšno ljubeznijo, da se mnogokrat zazdi, kakor da je vsa njegova vnema bila zgoščena okrog literarnega dela zaradi tega dela samega. (…)

Skrben oblikovalec svojih spisov Trubar ni bil. (…) Njegov črkopis, nedosleden v prvi knjigi (zlasti glede sičnikov in šumevcev) je ostal nedosleden tudi v zadnji. V jeziku ni iskal »visokih in kunštnih besed«, ampak je pisal preprosti govor svoje rojstne vasi in rajši rabil tujko, kakor domač izraz, ki ga v mladih letih ni slišal. Hotel je biti kar najbolj tazumljiv. Mlajšim literatom, ki so jezikovno marsikaj izboljšali, ni sledil. Posebno značilno pa je zanj, da ni doslovno prevajal (…) ampak je svobodno kompiliral, uporabljal več različnih virov in samovoljno dodajal in krčil. (…) Marsikateri pomanjkljivosti je vzrok naglica, s katero je moral delati, saj je skoro dve desetletji slonelo vse literarno delo le na njegovih ramah, a povsod so zijale vrzeli, ki njegovemu peresu niso dale počitka.

Trubar je bil tudi spreten organizator mlade cerkve na Slovenskem. Ni ji dal samo statutov in cerkvenih uredb, ampak je skrbel tudi za pridigarje in za naraščaj(…) knjižnico, ki jo je ob dokončni preselitvi na Nemško moral pustiti v Ljubljani, je pozneje prepustil cerkvi in šoli. S tem je položil temelj naši prvi javni knjižnici (…)

Primož Trubar je po zunanjosti in po značaju prikupna osebnost. Sodobni lesorez nam kaže častitljivega starčka z visokim, jasnim čelom, z redkimi lasmi, bistrih, pametnih oči, plemenitih potez, z dolgo, polno brado. Prirojena lastnosti: vztrajnost in nekoliko trme, zgovornost in šegavost odsevajo iz vsega njegovega dela. S te ali one strani diha tudi domačnost. Racionalizem in praktična usmerjenost mu nikoli nista zatrla čustva. Najbolj je odkril svoj značaj v prosto pisanih posvetilih in predgovorih, posebno še v pismih. Tu se razpiše po mili volji. Med teologijo in važnimi poročili kramlja o najcenejših novicah; stalno pa ga zanima dvoje, kar je tako usodno posegalo v življenje naših prednikov: turška nevarnost in kuga.
Trubarjeve zasluge so tudi zmanjševali v ta ali oni namen. Toda nihče ne more preko objektivnega uspeha njegovega dela, to je slovenska knjiga.


Iz: Slovenski protestantski pisci, Druga, dopolnjena izdaja, Državna založba Slovenije. Ljubljana, 1966, str. 26

Jože Rajhman

Tako ne moremo označiti Trubarja z eno samo besedo, temveč skušamo razložiti njegove posamezne značajske poteze, jih povezati v celotno panoramo njegovega življenja in šele prek nje zazreti osebnost genialnega ustvarjalca novoveške kulturne ter politične zgodovine Slovencev in slovenstva. Trubar je vezni člen. Brez njega si ni moč zamisliti našega celotnega bivanja, v katero vključujemo vse, kar nas označuje kot Slovence.


Iz: Jože Rajhman, Trubarjev svet, Založništvo tržaškega tiska. Trst, 1986, s. 201.

Jože Javoršek

Trubar je bil eden največjih ljudi svoje dobe,. Renesančno trdoživost, upornost in razgledanost je vezal z ljudsko veličino, zato je bil prvi, ki je začel oblikovati slovensko ljudstvo s knjigo in šolo ter ga hotel s tem iz neukosti in neizoblikovanosti pripeljati v svetlobo evropske kulture in svobode.

Poglavitna slovstvena resnica njegove osebnosti je bila, da je težil k največji preprostosti in razumljivosti. Zaradi tega ga naši učeni profesorji in teologi obtožujejo, da ni bil »skrben oblikovalec svojih spisov« (Rupel, Slovenska književnost str. 232), da je bil »poprečno nadarjen« (Oražem, Dogmatski nazori Primoža Trubarja, str. 45). V resnici pa je bil Trubar kot pisatelj docela podoben našim ljudskim umetnikom, slikarjem na steklo ali na presno, rezbarjem in risarjem. Njegove poteze so zmeraj preproste, jasne, od časa do časa karikirane kakor poteze risarjev panjskih končnic. Takšne oprijemljivosti z jezikovnim slikanjem samim v slovenskem slovstvu nikakor ni bilo mogoče brati tja do Levstika. (…)

(…)

Zakaj zavedati se je treba, da je bil Trubar izrazit bojevnik, bojevništvo pa se kaže ne samo v vsem njegovem dejanju, v njegovih odnosih z ljudmi, v njegovih ustanovah in namerah, ampak v vsem njegovem pisanju (celo v stihih).

Bil je nestrpen, jezen, hudoben, natančen, duhovit, skrben, pregnan, silovit in jezikav, njegov značaj, v kolikor lahko sodimo po njegovem pisanju, se je raztezal od najbolj mehkih in prijaznih območij do najbolj jeznih in celo jeznoritih. Ko govori o svojih nasprotnikih, je divje napadalen in včasih celo surov, zato lahko mirne duše trdimo, da se slovenska književnost ni rodila kot nekakšna mila Jera, ampak kot bojna in celo pamfletistična književnost. Spet drugič, zlasti če govori o svojem ljudstvu, se topi od čustvene prijaznosti(…)

(…)

poleg tega, da je bilo vse Trubarjevo delovanje in pisanje ozko zvezano z domačo slovensko problematiko, pa je bil v svojem delovanju in pisanju v nenehni zvezi z vso tedanjo evropsko miselnostjo. Slovenska literatura se je začela tako, da je bila s svojim prvim pisateljem vključena v najvažnejše evropsko snovanje, in sicer brez najmanjšega suma kakršnegakoli provincializma. Trubar bi bil Luthrov prijatelj, če bi bilo časovno mogoče, saj je bil prijatelj najboljših Luthrovih učencev. Dopisoval si je z največjimi teologi svoje dobe ter poznal vse, kar so v tedanji učeni Evropi poznali kot osredotočanje duha. Poleg tega se nikdar ni čutil postavljenega v kot, ker je bil Slovenec, nasprotno, s svojim slovenstvom se je ponašal. Kot ponosen Slovenec si je dopisoval s knezi, kralji in cesarji, kot človek, ki zanje nekaj pomeni, ker je bil pač ena najimenitnejših in najizrazitejših oseb svoje dobe(…)

Po vsem tem je očitno, da smo si o Trubarju marsikaj mislili, a da smo si mislili o njem skoraj čisto vse, kar smo si mislili, z značilno pomanjkljivostjo, ki je bila skorajda bolj moralnega kot kulturno-znanstvenega značaja. Na naše napačne predstave o Trubarju je vsekakor delovala več kot štiristoletna gonja zoper njega.

Zato je treba spremeniti mišljenje o človeku, ki nas je vse skupaj usodno krstil s slovensko pisano besedo, hkrati pa zastavil značaj našega slovstva, ki naj bi bilo razumno, bojevito in svetovljansko.



Iz: Jože Javoršek, Primož Trubar, Izdano ob štiristoletnici Trubarjeve smrti, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1986, s. 227-228, 235-237.

Sergio Bonazza (Odnos med Trubarjem in Vergerijem)

Slovenska historiografija je osebnost Bonoma idealizirala,medtem ko je Vergerija predstavila v pretežno negativni luči. Negativne poteze v Vergerijevem odnosu do Trubarja je uvedel že France Kidrič, Mirko Rupel pa jih je v svoji Trubarjevi monografiji značilno povečal in jih podkrepil z raznimi domnevami.
Negativno mnenje slovenske kritike do Vergerija sloni na napačni predpostavki, po kateri naj bi bil Vergerij Trubarjev preganjalec, preden je prestopil v Lutrovo cerkev. V tem smislu je bilo namreč interpretirano Trubarjevo pismo Bullingerju z dne 13. septembra 1555, v katerem Trubar pravi med drugim sledeče: »Der herr Vergerius, mein herr und landsman, welcher vor 12 jahren auch mein Saulus, aber yezund, gott lob, Paulus worden.« Omenjeni citat se nanaša na Trubarjevo bivanje v Trstu v letih 1540–42. V tem pogledu je potrebnih nekaj pripomb.
1.V času tega zadnjega Trubarjevega bivanja v Trstu Vergerija precej časa sploh ni bilo v Kopru. V letih 1540-41 je bil na diplomatskem potovanju v Franciji in nato na verskih razgovorih med predstavniki katoliške in protestantske cerkve v Wormsu in Regensburgu. Zato si je težko predstavljati, da bi Vergerij v času svoje odsotnosti lahko bil Trubarjev preganjalec.
2.Toda ne glede na to, Vergerij bi to lahko storil samo v svoji škofiji, ne pa v Trstu.
3.Ko se je Vergerij vrnil iz omenjenega potovanja v Franciji in Nemčiji, je bil versko že na strani reformacije, zato si ni mogoče predstavljati, da bi nasprotoval svojemu verskemu somišljeniku.
4.Pri vsem tem je treba še upoštevati – in tega M. Rupel verjetno ni vedel – da sta bila Vergerij in Bonomo v tem času v prijateljskih odnosih, zato bi bilo nerazumljivo, da bi Vergerij preganjal človeka, ki ga je Bonomo ščitil.
Na podlagi omenjenih pripomb postane jasno, da mora biti citirani stavek, po katerem naj bi bil Vergerij najprej »Trubarjev Savel in da je potem, hvala Bogu, postal Pavel« interpretiran drugačein sicer tako, da je bil Vergerij »pred dvanajstimi (točneje trinajstimi) leti še katoliški škof ter da je potem, hvala Bogu, postal protestant.«
Med Trubarjem in Vergerijem je sicer prihajalo tudi do nesporazumov, toda ti so bili marginalnega pomena v primerjavi s pozitivnimi aspekti. Če pa gledamo Trubarja in Vergerija v perspektivi verskih emigrantov v Nemčiji, zapažamo, da sta bila na istih idejnih in taktičnih pozicijah. Oba sta pristopila v luteransko cerkev, a sta se kljub temu ozirala po drugih idejnih horizontih, seveda, kolikor so razmere dovoljevale. Dejstvo, da je bil ob Vergerijevi smrtni postelji poleg nečaka Aurelija prisoten samo še Trubar, dokazuje, da je bilo med njima več, kot kaže objavljena literatura.



Sergio Bonazza, Primož Trubar in italijanska reformacija, III. Trubarjev zbornik (SM in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana 1996), ss. 31-32.

Fran Levec

Protestantovskim pisateljem očitajo po krivici slov. literarhistoriki (?), da nijso iz domoljubja začeli pisati slov. jezika, nego iz gol sebičnih namenov. To nij res, kajti vsi prešnji reformatorji so stali strogo na domoljubnih tleh. Znano je, da je bil Hus, strašen Ultra-Čeh. Tako je tudi Luter nemško narodnost varoval i jo širil; tako se je zgodilo pri vpeljavi protestantizma tudi po drugih deželah, kakor na Danskem, Škotskem i.td. Teh mož tedaj ne smemo tako ostro soditi, imenujejo se oni lehko pijoniri kulture na jugu. I ko bi se bili Slovenci poprotestantili, ne bilo bi to za nje nobena zguba, marveč dobiček, ker ohranili bi bili več narodne zavesti v sebi i njih jezik bi se bil bolj hitro, lepše i bogatejše razcvetel. Ali tedajšine razmere moremo le umeti, če pomislimo kak versk fanatizem je takrat vladal. Če sta dva skupaj sedela i je eden iz med njiju rekel, jez sem katoličan, drugi, jez sem protestant, segla bi si bila gotovo v lase. Dandanes se nihče več za take rečij ne meni, i katoličan sedi mirno zraven žida, kakor zraven protestanta.


(Slovensko slovstvo)

PRIMOŽ TRUBAR JE HEROJ VJERE!

Vinko Ošlak

(...)
Trubar je pripravil vse bistveno, da bi njegov narod lahko v resnici sprejel nepopačeni evangelij, da bi sprejel vero v Jezusa Kristusa kot edinega srednika med Bogom in človekom in edinega odrešitelja človeškega rodu, ki je enkrat za vselej s svojo daritvijo poravnal človekov dolg in je vsakdo, ki to veruje, rešen – njegovi rojaki pa te vere niso sprejeli, namreč kot vse ljudstvo, in so v večini vse do danes ostali to, kar so že vedno bili: pogani, ki sledijo napačnemu nauku, da bodo odrešeni po pripadnosti določeni cerkvi, po sprejetju določenih „zakramentov”, o katerih Biblija molči, po obhajanju določenih obredov in običajev, ki povsem nasprotujejo resničnemu nauku Jezusa Kristusa in apostolov.
(...)
Trubar pa, ki bi ostal brez tega, kar je naredil za vero svojih rojakov, bi bil pač eden izmed tisočerih slovenskih šolmoštrov, celo eden manjših med njimi, saj bi s svojim nedoslednim pravopisom pogrnil že v prvih razredih današnje osemletke. Če bi pristali na takega oskubljnega in razrezanega Trubarja, potem bi danes proslavljali na tem mestu spomin na človeka, ki je prvi sestavil zelo neroden abecedar in za to še uporabil črke, ki so se jim pozneje odrekli Nemci sami.
(...)
Primož Trubar, dragi prijatelji, ni pomemben zaradi bolj ali manj posrečeno rešenega tipografskega vprašanja v Ungnadovi tiskarni. Ves njegov pomen je zunaj njega samega, je v pomenu tega, čemur je s takim žarom služil. Poglejte, nihče danes ne obhaja spomina na neznanega največjega sestavljalca nesmiselnega stroja, ki mu pravimo perpetuum mobile. Vsak razumen človek ve, da je sestavljanje take napravi nekaj absurdnega, tudi če je v delo vloženo toliko truda in celo strokovnega znanja in spretnosti, morda celo genialnosti. A kdor ima razum, ve, da takega stroja ni mogoče sestaviti, z izjemo materialistov, ki v bistvu trdijo, da je vse vesolje v resnici tak stroj, saj z zanikanjem stvarjenja po logični nujnosti trdijo, da obstaja in se giblje večno, kar pa je dejansko načelo norosti, ki ji fiziki pravijo perpetuum mobile, torej stvar, ki se vekomaj giblje sama iz sebe. Kdor bi danes prisostvoval spominskemu slavju v počastitev moža, ki bi konstruiral tak nesmisel, bi sam veljal za neprištevnega in čudaškega, kakor to veljajo vsi nepoboljšljivi sestavljalci takega mehaničnega absurda. Če smo se vendarle zbrali tu, pred tem vernim posnetkom pol tisočletja starega mlina, potem zato, ker smo prepričani, da je ta mlin nekdo v svojem razumu načrtoval, mu pametno napeljal vodo na kolo, med kamna pa nasul resničnega žitnega zrnja, vedoč, da bo iz zmlete moke mogoče speči užiten in hranilen kruh. Ta mlin je v vsakem svojem detajlu, kaj šele v celoti, manifestacija smisla, ki je iz preprostega slovenskega človeka priklical in uresničil dar ljudskega inženirja in mehanika. Primož je v bistvenem ostal zvest poklicu svojega očeta. Postavil je vrsto mlinov, v katerih se še danes melje tisto zrnje iz Jezusove prilike, ki je zraslo iz prispodobne setve Gospodovega sejalca: „Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8). Danes se spominjamo njegovega velikega dela, ki ni bilo vloženo v nespametno iluzijo, v nekaj, kar po samem načelu biti, kakor je ustvarjena, ne more delovati, pač pa je bilo ves čas v službi naročila, ki so ga resnični sejalci v raznih časih prejeli od zgoraj in mu podredili vse svoje življenje. A kakšen smisel bi imelo, da bi se vsemu temu spoštljivo priklonili, če tudi sami ne bi bili prepričani, da je bilo delo smiselno, da je bilo zrnje, ki ga je ta mlin, ki tu stoji v prispodobi za mline duhovnega mletja, da bi se lahko pekel kruh Gospodovega spomina, pravo zrnje Božje besede, če si ne bi z vso močjo želeli, da bi sami bili del semena v dobri zemlji, ki obrodi stoterni sad, in nazadnje, v tej čudoviti Jezusovi prispodobi, del tistega kruha, ki pomeni Gospodovo telo, sestavljeno iz vseh, ki vanj verujejo in bodo z njim vstali?
(...)



Vir

Mihael Glavan

Trubar pa je bil tudi velik duhovni romar od pridnega šolarja do iskrenega vernika, prek kritičnega mladeniča in obetavnega mladega duhovnika do pravega verskega reformatorja, pisca in prevajalca, pa vse do organizatorja "te cerkve Božje slovenskega jezika". Najpomembnejši temelji njegovega duhovnega profila so bili nedvomno v humanizmu Rotterdamskega, potem pa še v delih švicarskih reformatorjev Zwinglija, Calvina, Bullingerja in Pellicana, pa seveda Martina Luthra, Filipa Melanchtona, Veita Dietricha in Jakoba Andreaeja. Na tej poti se je iz mladeniča v preproščini narojenega sina vaškega tesarja in mlinarja, obrusil in prelevil v spretnega misleca in teologa, predvsem pa v izjemno poštenega in delavnega verskega in kulturnega poslanca, V strokovnem in ljubiteljskem pisanju večkrat najdemo opazke o njegovi ljudskosti in preprostosti ali celo preproščini, kar ne drži. Trubar se je vse od svojega prvega bivanja in šolanja pri škofu Bonomu, potem ob študiju v Salzburgu in na Dunaju ter kasneje vse življenje stalno in temeljito izobraževal ter izpopolnjeval. Kljub njegovim skromnim izjavam, da piše v ljudskem jeziku za preproste ljudi, ne smemo spregledati, da je za njimi močan intelekt in temeljito izobražen um, ki je črpal iz del najboljših evropskih filozofov in teologov.



(dr. Mihael Glavan v Krškem, Lubi Slovenci, letnik 2007, št. 12, str. 11-12.)

Nenad Hardi Vitorović

V Trubarjevi interpretaciji ne najdemo sledi sovražnosti do Judov. Trubar ne uporablja alternativnih poimenovanj za judovske kristjane, ampak tako apostole kot poznejše spreobrnjence imenuje Jude. Res pa je, da izraz Judje rabi v različnih pomenskih registrih - enako kot to počneta Janez in Pavel v svojih spisih - kar površne bralce, ki ne upoštevajo konteksta, lahko pripelje do napačnih (in nujno protislovnih) zaključkov. Toda pri Trubarju nikjer ni videti, da bi katerikoli drug narod (slovenski, hrvaški, nemški itn.) bil kakorkoli "na boljšem" od Judov. Na podlagi novozaveznih spisov Trubar judaizem seveda uvršča med krive nauke, ki nasprotujejo evangeliju, in ga tako tudi obravnava, toda nikakor ne misli, da bi Judje kot ljudstvo za evangelij bili manj dojemljivi.


(Nenad H. Vitorović, Primož Trubar in "judovsko vprašanje, Stati inu obstati 5-6/07, str. 113.)

Vinko Ošlak


Primož Trubar ni mogel postati ime niti za kakšno partizansko brigado niti za kakšno domobransko legijo. Je to njegovemu imenu kaj škodovalo? Menim, da je bilo to njegovemu imenu v prid in v pričevanje. Da ima namreč evangelij tudi v tej zadevi prav, ko Jezus pripravlja svoje učence na realnosti tega sveta, kot beremo pri Janezu: "Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži." Prevedimo to na Trubarjev primer. Če bi bil Primož Trubar od sveta, bi ga svet, tudi partizanski in domobranski svet, ljubil, ker bi bil njun; ker pa ta mož velike vere ni bil od sveta, ampak ga je Gospod odbral od sveta (partizanskega in domobranskega in še kakšnega vmes), ga svet sovraži - ali mu vsaj skuša odvzeti to, po čemer traja njegova veljava do danes. Odvzeti Trubarju vero ali jo razglasiti za nepomembno zgodovinsko naključnost in nebistvenost je, kot če bi kdo rekel, da je Einstein pomemben nemški violinist, čeprav se je na prvi pogled zdel fizik. Ali če bi kdo o Edvardu Kardelju zapisal: Edvard Kardelj je eden največjih slovenskih gobarjev, čeprav se je na zunaj zdel predvsem revolucionar.



(Dnevnik, petek 22. 2. 2008)

S spletne strani Hišne cerkve Ljubljana (brez navedbe imena avtorja)

Trditev, da je bil Trubar prvi, ki je Slovencem zares in v celoti oznanil evangelij, verjetno ni pretirana. Pokristjanjevanje, ki so ga bili deležni naši predniki od 8. stoletja naprej, je bilo namreč v veliki meri povezano s političnimi težnjami in nemško kolonizacijo; v slovenskem jeziku je bilo na voljo le nekaj najnujnejših krščanskih besedil, bogoslužje pa se je opravljalo v latinščini (edina izjema bi bilo morda lahko delovanje Cirila in Metoda). Trubar je oznanjeval evangelij iz lastnega spoznanja o Božji dobroti in svobodi, ki jo je izkusil ob preprosti veri v Jezusa. To veselo odkritje je želel posredovati svojim rojakom, Slovencem, ki jih je iskreno ljubil. V nasprotju z mnogimi v tedanjem času je čutil pripadnost do svojega naroda tudi takrat, ko je bil izgnan iz domovine in ko bi se mu z izbiro nemškega jezika odprla lepa kariera.


Hišna cerkev