Glede na to, da nismo pod "pa še to", menim, da imam pred sabo resne diskutante, ne zafrkante. Ampak tudi to bodi za hec.

Glagol dopolniti je pri Dalmatinu malce nejasen, ker najbrž v tistih dneh niso imeli posebnega glagola za izpolniti. Mt 3,15 pravi pri Dalmatinu: "Iesus pak je odguvoril inu je djal k'njemu: Naj bo sdaj taku: Taku ſe nama ſpodobi vſo pravizo dopolniti. Natu je on njemu pèrpuſtil."

Dalmatina še papisti niso kurili, razen uvodnika, zakaj bi ga jaz? Sicer pa imate tovrstno kurjenje v rimskih logih že lepo utečeno, seveda z manjšo pavzo.
SSP je načeloma v redu, le tu in tam je zavajajoč in po rimsko zavijajoč.

Jaz bi prej rekel, da je beseda "izpolniti" pri Chrasku v resnici pomensko enaka tisti v večini prevodov, torej "dopolniti" oziroma dopolniti do konca. Verjetno Chraska ni hotel reči, da je Jezus prišel izpolnjevati=izvrševati postavo.

Ne izvrševat, ampak izvršit enkrat za vselej. Lahko bi tudi rekli dovršit.

Torej v smislu Jezusovih besed na križu: "Dopolnjeno je."

Smo spet na začetku kroga?

Zanimivo, da ima SSP: »Izpolnjeno je.«

Da, smo na začetku enega drugega kroga.

Meni se to ne zdi preveč hecno. Odločitev za protestantizem ni bila med najlažjimi v mojem življenju. Sicer pa nisem nikoli hotel biti bolj katoliški od katoličanov, ampak sem hotel biti čisto normalen katolik, pa mi to pač ni uspelo (no ja, saj za katolika se imam še vedno, samo ne za rimskega). Tistih, ki so me skušali "unesti", pa na tvojem mnenju ne bi preveč omenjal. Če namreč nekdo jemlje RKC kot nekakšno folklorno društvo z dodatno moralnovzgojno funkcijo, se mu seveda zdi zelo čudno, da nekdo pristopi k neki obskurni Cerkvi, ki je zapovrhu še "nemška" (ja, tudi ta očitek je padel!). Takega človeka torej na nek način razumem, nisem pa prepričan, da ga res hočeš za zaveznika v razpravi.

Ah, brez skrbi, saj poznam dovolj insajderjev. Po mojih ugotovitvah si lahko rimokatolik na dva načina: ali na način, opisan zgoraj, ali pa tako, da se popolnoma prepustiš instituciji. Slednjega pa jaz ne zmorem, niti se mi ne zdi konstruktivno. Mogoče je to (tudi) intelektualni napuh, ne vem, vsekakor pa lahko popolna nekritičnost s strani laikov privede do čudnih posledic.

In kaj naj bi to konkretno pomenilo? Če česa ne morem očitati RKC, je to nejasnost in dvoumnost. Menda ne boš tajil, da je v verskih in moralnih zadevah rimokatolik dolžan cerkvenemu učiteljstvu poslušnost vere oz. poslušnost volje in razuma?
Mogoče je to poklicna deformacija, ampak rad imam konkretno razpravo in bom zato spet nekaj citiral, tokrat tebi na ljubo ne iz paragrafov KKC. Apostolska konstitucija Munificentissimus Deus (v kateri je definirano Marijino vnebovzetje) se zaključi s stavkom: "Če bi si, kar Bog varuj, kdo drznil to tajiti ali zavestno dvomiti o tem, kar smo definirali, naj ve, da je povsem odpadel od božje in katoliške vere".
Mimogrede, ta konstitucija je posebna v tem, da je tu za odpad od vere dovolj že zavesten dvom in ne nameren ali trdovraten dvom, ki je sicer potreben za zagrešitev greha krivoverstva. Ampak to samo mimogrede. Zanima me, ali je po tvojem papež Pij XII., ki je nezmotno razglasil to dogmo, s citiranim stavkom mislil resno ali ne? Če je mislil, potem ne morem biti član RKC; če ni mislil, pa najbrž niti nočem. Kajti če rimsko cerkveno učiteljstvo ne misli resno, ko razglaša določene trditve za nujne za pripadnost Cerkvi, kako naj vem, da misli resno, ko izpoveduje vero v Sveto Trojico?

Ni kaj preveč mislil. Kar navdihnjen je bil - saj je govoril ex cathedra, ko je razglašal Marijino vnebovzetje kot del katoliške vere In kot vem je to tudi edini primer uporabe te metode po letu 1870.

Če si se tako odločil po premisleku in v skladu z jasno sodbo vesti, je ta odločitev edina prava.

"Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost" (Dan 12,3). Tvojih takratnih sogovornikov ne poznam, a očitno je, da dialog ni tekel v pravo smer.

Kako pa naj jaz to vem? Morda se motim, a menim, da je namenjen tistim, ki bi v imenu katoliške vere učili drugače, torej svoj dvom javno razglašali drugim.

Hmh, da Jezus svoje matere in pustil trohneti v grobu (tudi jaz je ne bi, če bi mogel vplivati na to) nikakor ne moreš verjeti, lahko pa verjameš, da je riba požrla Jona, ki je nato prišel ven živ. Dosleden glih nisi.

Opravičujem se, ker se vmešavam.

Jona je skladen principu sola scriptura, Marijino vnebovzetje pa je skladna principu sola traditio.

Le kaj tako debelo gledaš? Če nisem bil dovolj jasen: hotel sem poudariti, da v RKC učiteljstvo izdaja tako konkretne in definitivne odločbe, tudi o zadevah, ki po mojem (očitno zmotnem) mnenju nikakor niso nujne za zveličanje (kot je npr. vprašanje Marijinega vnebovzetja), da RK vernik nima druge izbire kot da bodisi a priori vse sprejme ali pa se odloči, da mu je čisto vseeno za papeža, škofe in njihove odloke in nauke (ampak od tu je samo še korak do tega, da jemlješ vero samo še kot nekakšno tradicijo in opravičilo, da se lahko občasno bašeš s šunko kljub zdravnikovim prepovedim).

Tudi meni ni čisto jasno, v čem je moja nedoslednost. Prosim za pojasnilo; če je mogoče, tako, da ne bi zapadli v razne vode, v stilu ali se je prigoda z ribo dejansko zgodila ipd.

Ampak dejansko je to res. Prenekaterega sem že slišal, da pa če ti ni glih prava ta "bližnjica" pa pojdi po drugi, saj jih je polno.

Tu človek dejansko na koncu prav čudno pogleda: češ dolžen si, ampak če ti pa...
Precej nerodno je, da v tej dolžnosti na drugi strani stoji huda kazen (ker če verjameš prvi, je tudi verjeti kazni). Prehajanje iz veselega oznanila v dobesedno ustrahovanje.
lp

Zmotnem v toliko, da vnebovzetju nasploh oporekaš. Vera v vnebovzetje pa zagotovo ni pogoj za zveličanje. Ti je kdo morda rekel drugače?

No, hotel sem pač reči, da ne vidim jasnega razloga, zakaj se ti zdi vnebovzetje tako malo verjetna ali celo nemogoča reč, pač v primerjavi z nekaterimi drugimi v SP opisanimi dogodki (ali, če ti je ljubše od Jona: z nekaterimi še nedvomno večjimi verskimi skrivnostmi, ki so sestavni del krščanske vere)

Nikoli pa nisem rekel, da je treba cerkvene zapovedi ignorirati. Redno obiskovanje nedeljske maše je več kot primerno. Le glede žuganja s tem, kaj se zgodi, če česa ne izpolniš, se nagibam k previdnosti. K temu nas nagiba tudi SP, npr v Lk 6,37.

Ni čisto isto, a zadosti podobno:
Vsaka urejena država ima kopico zakonov in podzakonskih predpisov. Pa večina državljanov normalno živi po intuiciji in vsakdanji praksi, ne da bi v celoti in v detalje poznala en sam zakon, saj predpisi niso bistvo državljanstva. Pa tudi glih ne vrača potnih listov, če se slučajno ne strinja z zakonom o azilantih ali z omejitvami hitrosti v prometu.

Hm, okrožnica, v kateri je Pij XII. definiral versko "resnico" o Marijinem vnebovzetju se končuje z grožnjo: Če bi si, kar Bog varuj, kdo drznil to tajiti ali zavestno dvomiti..., naj ve, da je povsem odpadel od božje in katoliške vere. [A. Strle, Vera Cerkve, Mohorjeva, Celje 1977, s. 277] Skladno z "nezmotljivim" učenjem gospoda Evgena Pacellija je torej priznavanje tega nauka nujno za zveličanje.

Kje v SP pa govori o Marijinem vnebovzetju? Morda misliš spis Transitus Mariae, ki sta ga dva rimska škofa, Gelazij in Hormizd razglasila za heretičnega, drugi so pa iz heretičnega spisa ven potegnili dogmo?

Mhm. V "tradiciji" je vnebovzetje kar prisotno. O njem govori apokrifni evangelij "Transitus Beatae Mariae" (klik ), vnebovzetje pa omenja kar precej gnostičnih evangelijev in pisem, pa četudi le posredno namigujejo nanj, vsi skupaj implicirajo na ta dogodek.

Glede na to, da je RKC žgala in uničevala gnostične rokopise, ter jih ožigosala za heretične, je črpanje doktrin ravno iz njih moralno nedopustno.

Moje oči še vedno ne vidijo, kje to piše.
Razen v vaših glavah, kajpak.