Za vse še zdaleč ne, pač pa za marsikaj.
Tudi za povsem zgrešen odnos do osebne krivde. Stavka "odpuščaj drugim zmerom, sebi nikoli" nisem slišal pri verouku, marveč v socialistični šoli, kar kaže, da janzenizem ni bil brez splošnega družbenega vpliva.

Glede smrtnega greha: potrebna je tehtnost dejanja, popolno spoznanje greha in njegove teže ter povsem zavestna privolitev. Pri opuščanju nedeljske maše je vprašljivo že to, ali je to res tako zelo hud greh. Grdo je že, ne rečem, toda kar tako razmetavati s trditvami: "ti si itak v smrtnem grehu in če umreš ta trenutek, boš zagotovo pogubljen"....ne, tega v naši Cerkvi ne počnemo. Čeprav kopica ljudi velja za gotove svetnike, nihče ni bil uradno proglašen za pogubljenega.

Hm, omenjeni stavek je res grozen in ga izrecno prvič slišim, čeprav sem hodil v same socialistične šole; končal sem v svinčenih letih.

Res pa je, da je neodpuščanje sebi pogost in nadvse destruktiven pojav pri kristjanih, zlasti v novejšem času, ko hodi toliko ljudi z negativno samopodobo naokoli. Bi pa ta tema zaslužila posebno pozornost.

O, Tertulijan, spet si razdrl eno prav žaltavo! Rimski nauk sem spoznaval predvsem skozi pisanje takrat še kardinala Ratzingerja (če ga pač jemljemo kot glavnega avtorja KKC), poleg tega pa še skozi druge pravoverne vire, opremljene z vsemi potrebnimi imprimaturji in nihil obstati. Po lutrškem hlevčku sem se jel ozirati šele tedaj, ko so se mi kosti iz (resda lepo dišečih in okrašenih) rimskih pečenk v tolikšni meri zataknile v goltancu, da mi je uže pretila zadušitev. Toliko v vednost, da ne boš tudi ti porekel, da sem podlegel zlonamernim protestantskim razlagam rimskega nauka.

§2182 KKC ne dopušča nikakršnega dvoma: opuščanje nedeljske maše je (razen seveda v opravičljivih primerih, npr. pri bolnikih) smrtni (veliki) greh. Kako je pa s tistimi, ki umrejo v stanju velikega greha, jasno pove §1035 KKC: njihove "duše ... gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), "večni ogenj"". Dejstvo, da se RKC ne izreka o konkretnih pokojnikih, s tega vidika sploh ni bistveno.

Opuščanje nedeljske maše ima potencial velikega greha. Seveda pa si izpustil pri navajanju katekizma bistveno besedo "premišljeno".

Vsekakor bi takrat bil bolje storil, ko bi se vpisal v kak katehumenat. Nagibaš namreč k legalističnemu razmišljanju, kar pa v veri, tudi v katoliški, večinoma ni najbolj pravi pristop.

Ravno v RKC je največ legalističnega razmišljanja: izpolniti moraš to-pa-to-pa-to-pa-to, potem se te bo mogoče Bog milostno usmilil...

Res sem jo izpustil, vendar mislim, da s tem nisem spremenil bistva sporočila. Ne glede na to se opravičujem in bom naslednjič bolj pazil.
Zdaj pa razmislimo, kako lahko ne-premišljeno opustiš nedeljsko dolžnost.
Premišljeno je tisto, kar nastane kot posledica usmerjanja dejavnosti v zavesti v kaj, a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov, b ) da bi se spoznala primernost, posledice česa (SSKJ).
Po temeljitem premisleku sem se domislil naslednjih možnosti:
1) psihofizično stanje ti ne dopušča udeležbe pri maši ali razmisleka o tem;
1a) v tako stanje si se spravil sam iz nepremišljene malomarnosti (npr., prejšnji dan si pretiraval z nezdravimi dejavnostmi kot sta popivanje ali šport; ali pa si hodil okoli premalo oblečen in se prehladil);
2) na mašo si pozabil, oz. si pozabil gledati na uro;
2a) pred potovanjem v ne-RK deželo se nisi pozanimal, kje in kdaj se lahko udeležiš maše;
3) podlegel si trenutnemu napadu lenobe.
Predstavljam si, da je vse od 1a) do 3) mali greh. Ampak bistveno je to, da je bil govor o ljudeh, ki so rimokatoliki, pa ne hodijo redno k maši, ne da bi imeli kak poseben razlog. V takih primerih pa je to nedvomno premišljena opustitev, saj se vendar zavedajo, da ne gredo k maši, čeprav je to njihova obveza.

Ne vem, kaj bi s tem pridobil, saj dvomim, da bi me pa prav tam prepričali o pravilnosti rimskega nauka o cerkvenem učiteljstvu. Kvečjemu bi bila moja odločitev na koncu še težja, da ne omenjam tega, da bi s svojimi dvomi morda sejal zmedo še med sokatehumeni (ali pa jim vsaj tratil dragoceni čas). Je pa res, da sem sprva razmišljal o vpisu v katehumenat, vendar sem ravno zamudil začetek (do naslednje runde pa sem že ugotovil, da ne bi mogel biti dober rimokatolik).

Jaz legalist? Se hecaš? Saj vendar samo berem in citiram, kar je napisano! Če bi bil legalist, bi se v RKC gotovo počutil kot riba v vodi, namreč v rimokatoliški vseobsegajoči in vseobvezujoči množici klasifikacij grehov, zapovedi in pravil vobče, odpustkov (tu morda malo manj, ker se po novem delni odpustki ne štejejo več v dnevih in tednih, pa vendarle…) itd. V premislek: se ti ni nikoli zdelo, da se KKC ponekod (npr. v poglavjih, ki se nanašajo na obhajanje zakramentov) bere skorajda kot komentar Zakonika cerkvenega prava?

Ja, res je in predvsem zato KKC tudi med katoličani niti ni najbolj priljubljeno čtivo. Kajpak je dobro, da ga imamo, a bolj za poiskati tuintam kak odgovor, kot za redno branje in recimo temu molitveno razmišljanje.

V paragrafe se vsekakor zelo zapikuješ in se nanje spoznaš nenavadno dobro.
A saj vemo, kako je s paragrafi: summum ius, summa iniuria.
Ko bi bilo z odnosom do neobiskovanja nedeljske maše res povsem tako kot praviš, bi morali mašniki vso tisko množico ljudi, ki se sprimajejo v cerkve 2x letno: za božič in za veliko noč, najodlati, kaj da sploh iščejo tam. A tega ne storijo nikoli, marveč jih lepo pozdravijo in se razveselijo tega, da pridejo vsaj takrat. Boljši je tleči stenj, kakor ugasnjen.

Najprej se ti moram zahvaliti, da nas tiste klasično neizobražene spodbujaš k temu, da se po majhnih korakih učimo latinščine.

To, kaj duhovnik naredi z množico "dvakratnaletnih" obiskovalcev cerkve, je najbrž bolj stvar - recimo temu pastoralne taktike. V teh razkristjanjenih časih bi s strožjim opominom morda res naredil več škode kot koristi. Ampak tisto, kar je pomembno zame osebno, je, da ne želim biti tiste sorte kristjan, ki se na svoje krščanstvo spomni le nekajkrat na leto in še takrat bolj kot neko tradicijo. To je povezano tudi s tem, čemur ti praviš zapikovanje v paragrafe. Ti dotični paragrafi niso neki posvetni predpisi, ki so danes taki, jutri pa drugačni, ampak so del uradnega nauka RKC, ki bi ga moral kot rimokatolik sprejemati. Argumenta, ki sem ga slišal z več koncev, češ, "tega ne smeš tako resno jemati, saj oni samo bolj strogo napišejo, da bi se ljudje držali vsaj nečesa od tega" pač ne sprejemam. Papeža imam za resnega človeka in sem prepričan, da če on nekaj razglasi za obvezno, to tudi misli. Skratka, moje "zapikovanje" lahko jemlješ tudi kot neke vrste dokaz mojega spoštovanja RKC.

V pomenkih si bil zmerom spoštljiv in naj se za to tudi jaz tebi zahvalim.

Hecno je, da poskušaš biti bolj katoliški od katoličanov, pač s pomočjo navajanja paragrafov. Očitno nisem edini z RKC strani, ki te je poskušal unesti v tvojem "katoliškem" navdušenju ob katekizmu. Morda bi bilo le dobro, da bi prisluhnil kakemu insajderju. Podobno kot ti meni, bi lahko jaz tebi s pomičjo biblije začel dokazovati, kakšne čudaške zapovedi je vse treba spoštovati. Pa mi ni do tega. Beseda o sprejemanju nauka po duhu in ne po črki bi morala veljati.

Glede grehov človeštva bi jaz po zelo grobi oceni rekel, da jih je vsaj 90% storjenih kot nepremišljena dejanja, (saj je to greh že skorajda po definiciji) in le zelo malo iz čiste hudobije.

Tole bi pa res rad slišal...

Seveda v kaki novi temi, ne tukaj.

No, ena za primer: " mrhovine ne smete jesti, lahko jo pa prodate tujcu..."

Če misliš, da SZ več ne velja...

Se mi je zdelo, da ne ješ svinine, morskih sadežev ali katerih drugih vrst nečistih živali in da ne nosiš tekstila iz dveh različnih vrst tkanja (npr. bombaž + volna ali volna + poliester etc. ). Upam tudi, da mrhovino prodajate tujcem, npr. protestantom. S tem lepo izpolnjujete "dopolnjeno" Postavo.

Vidiš, še en prevajalski miš-maš: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali proroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. " (Chraska)

Hehe, glej ga, še celo nasedel je...

SPP pa je očitno kvečjemu za papirnico Vevče, če že ne za grmado...
In Dalmatin enako...