Pozdravljeni prijatelji.

V tej temi, bi prosil za vaša spoznanja, ko ste/smo ugotavljali kaj pri sebi smo storili napak. Nekateri bi rekli pometanje pred lastnim pragom, jaz pa bom rekel drugače.
Šola enih za premislek drugim, v dobrohotnem odnosu.

Pa bom začel kar s seboj.

Imel sem slabost jeze, ko sem čutil nepoštenost, nepravico.
Rezultat je bil mnogokrat kakšen hud odgovor na višjih frekvencah.
Posledica, pa še večje nelagodje, ko sem čutil sam pri sebi, da je rezultat moja napaka.

Prvi korak, sem naredil s tem, da mi ni težko bilo priznati napake in prositi za oprost.
A lej ga lej, ko sem odpravil jezo, je frekvenca ostala nespremenjena, ni bilo potrebe slabega rezultata, ampak je iz mirnega pogovora ratal mir in zadovoljstvo, predvsem pa je rezultat spremenil drugo stran.

Hura strpnost, hvala Bogu za to milost.

lep pozdrav

Po naturi sem človek hitre jeze in sem doživljal podobne težave, kot so opisane zgoraj. Mnogokrat sem se prepiral z ljudmi okoli manj pomembnih stvari: pri tem je bilo bistveno, da je obveljala moja. Kakorkoli, z Božjo pomočjo sem spoznal, da tako ne gre več in se obrnil vase...
Moj problem še vedno ni stoodstotno rešen, je pa zato bolj obvladljiv. Naklonjena mi je bila milost odpuščanja. Misel na to, iz kakega blata me je Bog pobral, je pa sploh zdravilna.

Takole bom rekel.
V jezi se ne da dopovedat, to lahko storimo le mirno.

S tem imamo možnost spremeniti sogovornika, če pa to ne, pa s tem sebi ne naložimo dodatka v nahrbtnik ki ga nosimo ....nonstop.

Seveda je potrebno ločiti trmo od vztrajnosti.

lp

ps. Dizma, a ni ponekod skrita velikost v majhnih stvareh.

Res je. Veličina je tudi, ali pa predvsem v navidez majhnih stvareh. Toda pozor! Tudi strup hranijo v majhnih stekleničkah.

Jn 14,27

Navezat pri tem sem se hotel na ta citat. Mir v človeku, daje pravi odziv v vseh situacijah. To je sicer ideal, težnja k temu idealu, pa je dobra pot.

lp