Dostop do članka na Reformirani strani




Razlika med rimskim in reformiranim razumevanjem opravičenja
--------------------------------------------------------------------------------
Ker je nauk o opravičenju temeljni in najpomembnejši nauk krščanske vere, pa tudi nauk, na katerem stoji in pade vsa protestantska teologija, je dobro in koristno, da pojasnimo razlike v njegovem pojmovanju, ki obstajajo med rimskim katolicizmom in reformiranim protestantskim krščanstvom.

Rimskokatoliško in reformirano razumevanje opravičenja imata dosti skupnega in hkrati dosti različnega. Obe pojmovanji izhajata iz dejstva, da je temelj in vir vsega opravičenja Božja milost, ki jo prejmemo po veri v Kristusa.

Rim uči, da prejme posameznik ob krstu posvečujočo milost, ki ga naredi brezgrešnega in popolnega. Krstna milost vrača človeka v prvobitno stanje, torej v stanje pred izvirnim grehom. Človek tako postane pravičen "od znotraj", pravičnost postane inherentna posamezniku, ki je potem samo dolžan vzdrževati to stanje s čistim in brezgrešnim življenjem. Ker pa mu to ne uspeva stoodstotno, mu pri tem pomaga cerkev s svojimi zakramenti, odpustki in zasluženjem Kristusa ter svetnikov, nad katerim ima cerkev oblast, pa tudi sam posameznik si pridobiva zasluge z dobrimi deli. Tako bo vernik varno in v naročju "svete matere cerkve" srečno priplul v pristan večne blaženosti, oziroma vsaj v vice; v vicah naj bi ga spet spremljale molitve cerkve in maše, ki jih "daruje" cerkev za verne duše.

Protestantsko pojmovanje se razlikuje od rimskega v tem, da ločuje dva pojma: opravičenje in posvečenje. Opravičenje od greha in večne pogube prejmemo po veri v Kristusa. Ta vera nas ne naredi pravičnih od znotraj, ampak nas razglasi za pravične. Mi pri tem nimamo lastne pravičnosti, s katero bi se lahko hvalili, ampak prejmemo Kristusovo pravičnost.
Ker smo v Kristusu, nam pripada njegova pravičnost. Na točki opravičenja še nismo nujno deležni kakšnega posebnega posvečenja. Mi smo še vedno le opravičeni grešniki, ampak Bog nas ne vidi več kot take, ampak kot osebe, ki so v Kristusu, torej gleda na nas, kot na osebe, ki imajo Kristusovo pravičnost. Tudi mi moramo poslej gledati na sebe in se videti tako, kakršne nas Bog vidi. Pri tem bomo rasli v posvečenju.
Posvečenje je torej proces, v katerem raste opravičeni vernik.
Kdor se hvali z opravičenjem, pa pri tem ne raste v posvečenju, živi v samoprevari; pisano je namreč, da brez posvečenosti nihče ne bo videl Gospoda, oziroma deležen večnega življenja. (prim Heb. 12,14)

Pojasnilo:

Stavek, ki se mi je tukaj zapisal, je malo neroden in ponesrečen. Svetost, oziroma posvečenost pomeni oddeljenost, ločenost za poseben namen; v našem primeru torej pomeni oddeljenost od tega sveta in za Boga. Glede na to je človek deležen posvečenja že na točki opravičenja, kajti opravičeni so na določen način izvzeti iz sveta. Na tej točki pa še ni nujno, da se ta posvečenost tudi na zunaj zelo močno odraža. Torej sledi tej točki rast in napredek v posvečenem življenju (poudarek je na življenju).

"Opravičenje je Božje sodno dejanje, s katerim Bog opraviči grešnike (hudobne in brezbožne osebe; prim. Rim 4,5. 3,9-24) in jih sprejme kot pravične... Ta opravičilna sodba je Božji dar pravičnosti (Rim 5,15-17), s katero nam (Bog op. Dizma) zavoljo Jezusa podari status sprejetosti . (2 Kor 5,21)"

(J. I. Packer)

Povezava

Nekje (le kje?) sem našel napisano, da nas je Jezus ... s svojo smrtjo res odrešil, ampak za zveličanje se moramo potrudit in do smrti trudit in še kako - post - molitve - pokora - zgledno življenje ...

Bolj grozovito sužnjevanje človeški Postavi in religijo dobrih del, cepljeno na krščanstvo težko najdeš.

Po tem brezbožnem nauku nas je Jezus odrešil zato, da nas ne bi odrešil in bi se kar sami odreševali. Kdor to trdi, tepta z eno nogo Kristusa, z drugo pa Pavla.


In nosilci teh defektnih, nebibličnih naukov in človeške religije razglašajo druge cerkve za defektne!

Seveda nas imenujejo defektne. Ne morejo preboleti naše vere v popolnoma zastojnsko milost in Ljubezen našega Gospoda, ki nam po veri daje polnost zveličanja in odrešenja. Žal si vse to želijo zaslužiti, kot dober gospodar, pa pozabljajo, da niso gospodar.
Povsem nerodno pa je gledati pastirje takšnih "ovčic", ki včasih pasejo pastirje.

lp

No, ja, navedeni nauk niti pri njih ni ravno uraden, je pa del splošno sprejetega ljudskega verovanja, oziroma praznoverja, ki so ga zakrivili njihovi "duhovniki" z neoznanjevanjem evangelija milosti.

Saj, prav o tem govorim. Argument "ljudsko" je včasih nad Jezusovim naukom v življenju tega ljudstva.
Kaj pomaga, da nauk sicer uči drugače, če pa je v predalu, ljudstvo, pa predala pač ne odpira.

lp

Ljudstvo pač brezbrižno počiva v nevarnem udobju. Četudi je nevarno. Odpiranje predalov je prevelik napor. Da o resnem branju SP ne govorim.