Da je odrešujoča milost neustavljiva, jasno uči množica svetopisemskih odlomkov, ki govori o Bogu, ki učinkovito rešuje grešnike. Bog grešnikov ne poskuša odrešiti tako, da bi bil odvisen od njihovega sodelovanja. Ne prizadeva si rešiti grešnikov tako, da bi nemočno stal, dokler ne bi končno uporabili svojo svobodno voljo. On ne stori vsega najboljšega, da bi odrešil grešnike, tako da bi se potem vedno soočal z možnostjo, da njegovo najboljše ne bi bilo dovolj dobro, in da bi se grešnik mogel učinkovito upirati njegovim naporom, da bi ga odrešil. Ne, Bog rešuje grešnike suvereno, učinkovito in neustavljivo. To je jezik Pisma od začetka do konca.


(Ronald Cammenga & Ronald Hanko, Saved By Grace)

Rdeča nit Božje volje se tudi meni kaže v njegovi milosti preko daru, suverenosti, in ljubezni (po BB). In vse te tri temelje podira teorija truda, zasluženja,...

Seveda, da ne bo nesporazuma. Pri tem podiranju sem mislil zgolj pri ljudeh....nekaterih....žal mnogih.

Nič posebnega, iz nedavnega cajtenga preplonkan utrinek.
A tudi na tem forumu tako zelo resničen...

Polovica človeštva ima težave z natančnim izražanjen.
Druga polovica s pravilnim razumevanjem.

LP

Res je, pri teoriji truda in zasluženja gre za religiozen in čisto humanističen pristop, ki nima nič z milostjo. Pisano je namreč: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)

"Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) Milost ni odvisna niti od volje posameznikov, niti od njihovih del, niti od tistih, ki bi oboje, ampak edino od Boga in njegove suverene volje.

No, če mi boš verjel na besedo, nisem nič plonkal.

Sicer pa nisem siguren kaj si želel povedati.

lp

Menim, da ti je hotel povedati, da imamo na Slovenskem tudi take forume, na katerih jim ni čisto jasna razlika med šavjem in ljudmi. No, to zagotovo niso Protestantski forumi.

Po moje je vzrok v napačno razumljenemu obljubljenem plačilu.
Predvsem pa po potrebi kontrolirati. ki ne izhaja iz potrebe vernih, ampak kontrolorjev

lp

Ta tvoja zadnja misel zagotovo drži kot pribita. Milost je pa še vedno neustavljiva in vsake toliko katerega odnese tudi izpod njihove policijske kontrole.

Ne.
Plonkal sem jaz.
In sicer tisti del z ležečimi črkami.

Hotel sem pa reči, da si nismo tako zelo vsaksebi, kot pač ne znamo razumeti eden drugega, pri tem si pa tudi nehote nagajamo z izrazi, ki jih druga stran včasih ne zna, še pogosteje pa vsej deloma tudi noče razumeti tako, kot bi bilo pravilno.

Glede milosti pa:
Pri spreobrnitvi je bistvena. Nihče je ni sposoben brez Boga, ki milost naklanja. Glede Raz 3,20 - torej tega, ali je možno zapreti vrata božjemu klicu, pa menda le stojimo narazen. S kalvinci. Beldel pa naj preveri.

Raz 3,20 se res na veliko uporablja pri evangelizacijah in kar nekaj spreobrnitev se je že zgodilo na temelju tega odlomka.

Seveda pa je to potegnjeno izven konteksta, kar moram poudariti. To sicer za evangelizacijo ni kaj dosti pomembno, kajti "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) V nekdanji SSSR so se posamezniki spreobračali, ko so brali načrtno izbrane vrstice iz SP v ateistični propagandni literaturi, s katerimi so avtorji teh del skušali prikazati krščanstvo kot nekaj slabega.

Koncept sodelave človeka z Bogom in ne le povsem pasivnega sprejemanja razlivajoče se milosti je sicer v SP jasno izpričan na večih mestih.
Bom navedel le odlomek iz Izaije, ji ga je navedel že Jezus, za njim pa še Pavel. Torej zelo pomemben:

Pojdi k temu ljudstvu in mu reci:
Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
gledali boste, gledali – a ne boste videli.
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.

Bog želi ozdravljati. Vsakega.
A marsikdo si pač zatiska oči in ušesa in noče ozdravitve.

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da si nihče ne želi ozdravitve, kakršno ponuja Bog. Ljudje bi sicer radi ozdraveli, ampak na svoj način. Zato v tem odlomku ne vidim nobenega sodelovanja, ampak prej opis popolne nezmožnosti sodelovanja človeka v svojem naravnem stanju.

Pravilno si presodil. V zgornjem odlomku ni nobenega sodelovanja.
Le napačen zaključek si potegnil iz tega. Ozdravitve ni zato, ker si je ljudje ne želijo in ne zato, ker je Bog ne bi hotel nakloniti. Torej je potrebna za ozdravitev tudi človeško sodelovanje, pa čeprav le toliko, da odpremo svoja srca.
Ppodobno pravi Jezus: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!
Bog hoče. Človek noče.

Pravzaprav se mi zdi, da se vrtiva v začaranem krogu. Bog bi hotel - človek noče. Človek je v svojem naravnem postedenskem stanju nezmožen Boga. Glede tega smo pristaši Calvinove in Luthrove teologije v popolnem nasprotju z rimskim katekizmom, kjer je rečeno, da je človek zmožen Boga.