Martin Bucer (1491 - 1551) se je rodil v Alzaciji. Vstopil je v dominikanski red, študiral na heidelberški univerzi in se v prvi polovici dvajsetih let 16. stoletja pridružil reformacijskemu gibanju. Teološko je bil umeščen med Luthrom in švicarskimi reformatorji, zato je poskušal igrati vlogo posrednika med obema reformacijskima smerema, med drugim tudi na znamenitih marburških pogovorih, kjer sta se sestala Luther in Zwingli. Žal ni bilo iz teh pogovorov nobenih pravih sadov.
Pozneje, v začetku 40. let se je udeleževal srečanj s predstavniki rimske cerkve, da bi dosegli kak dogovor glede cerkvene edinosti, ki so potekala v Hagenauu, Wormsu in Regensburgu.
Po augsburškem interimu se je preselil v Anglijo (1549) in predaval na cambriški univerzi. Z nadškofom Cranmerjem je sodeloval pri oblikovanju druge Knjige skupne molitve (1552), ki je izšla po Bucerjevi smrti in Členov vere. Njegovo delo je imelo tudi dolgoročne posledice na področju dobrodelnosti, saj je s svojimi deli vplival na kasnejšo elizabetinsko zakonodajo v korist revežev.
Telo pokojnega Bucerja ni dolgo uživalo pokoja. Krvava Marija Katoliška je dala izkopati njegove kosti in jih zažgati. Ostanke-le teh so pozneje v času Elizabete dostojno pokopali.