Tukaj zbiramo duhovne misli kristjanov različnih časov in konfesionalnih ozadij.

Citatov na tem mestu ne komentira(j)mo.

Dietrich Bonhoeffer


Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena.



Iz: Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21.

(Iz hrvaščine prev.: Dizma)

John Newton

Da, (…) četudi Ga mi ne moremo videti, nas On vidi; On nam je bliže kakor mi sebi. V svojem naravnem stanju imamo zelo mračne, da celo nečastne misli o Bogu; predstavljamo si ga, kakor na distanci. Toda, ko je srce prebujeno, začnemo premišljevati kot Jakob: »Zagotovo, Gospod je bil na tem mestu, jaz pa tega nisem vedel.« Ko sprejmemo vero, ugotovimo, da je ta povsod prisotni Bog v Kristusu; da so oblast v nebesih in na zemlji, zakoni kraljestva narave, previdnost in milost v Jezusovih rokah: da je On tisti, s katerim imamo opravka, On, ki je nekoč pretrpel muke in smrt za našo odkupitev in čigar usmiljenost in sočutje sta še danes ista. On vlada nad vsemi blaženimi na veke, enako kot takrat, ko je v dneh svojega ponižanja hodil med ljudmi. Zato nam Ga je Bog v Evangeliju razodel v privlačnih podobah Odrešenika, Pastirja, Moža in Prijatelja. Odprt nam je dostop skozi zagrinjalo, ki je človeška narava našega Zveličarja, da lahko vstopimo s ponižno zaupnostjo v najsvetejši prostor in izročimo vse svoje skrbi in težave v močno in večno roko, ki drži nebo in zemljo in neskončni ljubezni, ki se je podvrgla sramoti, bolečini in smrti na križu, da bi odkupila grešnike prihodnje jeze in bede.

Čeprav obstaja v skrivnosti odrešujoče ljubezni visokost, širina, dolžina in globina, ki presega sleherni končni razum, so velika in vodilna načela, ki so potrebna za podporo in ohrabritev naših duš, zajeta v le nekaj besedah. Tak povzetek nam je na voljo v Pismu Titu 2, 11-14, kjer je v vodilu, sestavljenem v štirih vrsticah strnjeno vse o odrešenju, torej vse kar moramo vedeti, izkusiti, udejanjati in upati. (...) Dokler ni srce prebujeno, je Sveto pismo zapečatena knjiga, kar se vidi na prvi pogled. Na razpolago imam malo možnosti. Ker sem grešnik, potrebujem Odrešenika, takega, ki bi me bil zmožen in pripravljen rešiti do konca. In to je Jezus; on je vse, kar hočem: modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev. Toda, ali me bo sprejel? Lahko odgovorim na prejšnje vprašanje? Sem ga pripravljen sprejeti? Če je odgovor: »Da« in če se lahko zanesem na Njegovo besedo, da je resno mislil, kar je rekel, in da ni obljubil več, kot lahko stori, potem sem lahko prepričan v Njegovo dobrodošlico: On je že davno prej poznal dvome, strahove in sume, ki bi zrasli v mojem umu, ko bi prišel do spoznanja, kaj sem, kaj sem storil in kaj si zaslužim. Ravno zato je razglasil, preden je odšel z zemlje: »Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven.« Nimam niti denarja ali vrednosti v svojih rokah niti zaslužnosti, ki bi me priporočala, toda, saj tega sploh ne potrebujem, kajti On me je odrešil zastonj in zaradi Svojega imena. Vse, kar moram storiti je, da sem hvaležen za vse, kar mi je izkazal in da od Njega pričakujem še več. Moj del je, da se Mu izročim kot zdravniku grešnih duš, ne da bi Mu predpisal, kako naj me obravnava. Začeti, nadaljevati in izpopolnjevati zdravljenje pa je Njegov del.



(Iz prvega pisma J. Newtona gospe G. Poslovenil: Dizma)

Jonathan Edwards: Božja luč

Čut za Kristusovo lepoto je značilen za začetek sleherne odrešujoče vere v življenju pravega spreobrnjenca. Ta čut je povsem drugačen od kakršnegakoli nedoločenega občutka, da te Kristus ljubi, ali da je umrl zate. Tovrstni megleni občutki sicer lahko povzročijo nekakšno ljubezen in radost, kajti oseba začuti hvaležnost, ker je ušla kazni za grehe. Dejstvo je, da ti občutki temeljijo na samoljubju, in nikakor na ljubezni do Kristusa. Žalostno je, da so mnogi ljudje zavedeni s to vrsto vere. Na drugi strani sproži že bežen pogled na Božjo slavo v obličju Jezusa Kristusa v srcu vrhunsko in pristno ljubezen do Boga. To se zgodi, ker ti božanska luč pokaže odlično lepoto Božje narave. Ljubezen, ki je na tem utemeljena, je daleč, daleč nad čemerkoli, kar prihaja od samoljubja in kar posedujejo tako demoni kot ljudje. Prava Božja ljubezen, ki prihaja z vidika Njegove lepote, povzroči v duši duhovno in sveto radost, radost v Bogu in čezmerno veselje v njem. Ne moremo se radovati v sebi, ampak edino v Bogu. Pogled na lepoto Božjih stvari bo sprožil resnično željo po njih. Ta želja se razlikuje od hrepenenja demonov, ki izhaja iz njihovega zavedanja obsojenosti, zaradi česar si želijo, da bi bilo drugače. Želje, ki izhajajo z vidika Kristusove lepote so naravno neposredne, enako kot dojenčkova želja po mleku. Ker so tovrstne želje povsem drugačne od onih drugih, njim nasprotnih, nam pomagajo ločevati pristna izkustva Božje milosti od krivih.


(Izvleček iz pridige z izvirnim naslovom True Grace Distinguished from the Experience of Devils, 1752. Prevod: Dizma)


Povezava

Karl Barth

"Bog je poslal svojega Sina: ne, da bi kaj spremenil, ne, da bi človeka popravil z moralo, razjasnil z umetnostjo, racionaliziral z znanostmi, presegel s fatamorgano religije, temveč, da bi oznanil vstajenje 'mesa' , novega človeka, v katerem se Bog spozna kot v svoji podobi in ki v Bogu kot svoji prapodobi spoznava samega sebe, človeka novega sveta, v katerem je Bog (...) vse v vsem."


Iz: Marko Kerševan, Vstop v krščanstvo drugače, Cankarjeva založba, Lj., 1992, s. 39.)

Friedrich Lauseker

Tisti, s komer je Bog, je v večini, četudi je sam. In ker je tako, naj izgine strah.

John Charles Ryle

Kdor želi priti do pravega uvida v kristjanovo svetost, mora začeti z raziskovanjem obširnega in resnega predmeta – greha. Zelo globoko mora kopati ta, ki hoče graditi visoko. Vsaka napaka je tu nadvse škodljiva. Napačni pogledi na svetost imajo izvor v napačnih pogledih na človeško pokvarjenost…


Iz: J. C. Ryle, Holiness, Evangelical Press. Darlington, 1999, s. 1. Prev.: Dizma

Sv. Avguštin

Velik si, Gospod, in hvale velike vreden; velika je tvoja moč in tvoji modrosti ni mere. In tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva, človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost, ki nosi pričevanje svojega greha in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš. In vendar – tebe hvaliti hoče človek, ki je le drobec tvojega stvarstva.

Ti nas spodbujaš, da nam je radost tebe hvaliti, zakaj k tebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.



Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi. Mohorjeva družba, Celje, 1991, s. 5.

Sergej Kurdakov

Med to molitvijo se je v mojem življenju nekaj zgodilo – nekaj določenega in dobrega. Začutil sem spremembo. Vame se je naselil božji mir. Mojega dolgega iskanja je bilo konec. Svoje življenje sem izročil Jezusu Kristusu in On je vstopil vame. Tistega čudovitega dne sem se znova rodil in končno je vso nemirnost in praznino, vso ostrino in ničevost mojega življenja zapolnil Jezus Kristus. Kako čudovit občutek! Vedeti, da sem sedaj tudi jaz vernik, skupaj z Natašo, duhovnikom Litovčenkom in z vsemi verniki, ki sem jih bil preganjal. Sedaj sem postal eden izmed njih!



Iz: Sergej Kurdakov, Odpusti mi Nataša. Mohorjeva založba, Celovec, 1987, s. 275-276.

Blaise Pascal

Stoiki pravijo: »Pojdite sami vase, tam boste našli svoj mir.« A to ne drži.
Drugi pravijo: »Pojdite ven; srečo iščite v zabavi.« Tudi to ni res. Prikradejo se bolezni.
Sreče ni ne zunaj nas ne v nas; v Bogu je – potem pa tudi zunaj nas in v nas.



Iz: Blaise Pascal, Misli, Druga, dopolnjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje, 1986, s. 185.

François de Salignac de la Mothe Fénelon

Naša gorečnost za služenje drugim se pogosto poraja samo iz naravne velikodušnosti ter prefinjenega samoljubja in se lahko hitro obrne v nenaklonjenost in obup. Prava ljubezen pa je preprosta in do bližnjega vedno ista, ker je ponižna in nikoli ne misli nase. Vse, kar ni vključeno v to čisto ljubezen, je treba odstraniti.

Wilhelm Busch

Jaz pa vam povem, Bog obstaja! Bog živi! In če me vprašate, kako lahko trdim to s takšno gotovostjo, vam bom odgovoril: »Ker se je oznanil v Jezusu Kristusu!« Dobro si zapomnite; po Jezusovem prihodu je vsaka ravnodušnost do Boga in nepriznavanje njegovega obstoja, ali neznanje ali pa sovraštvo do njega! Bog obstaja! In ker obstaja, nam bo povedal, kaj je dobro in kaj je slabo! Lahko ga zavrnete in porečete: »naše pojmovanje morale je drugačno! Toda v tem primeru vam zagotavljam, da boste morali nekega dne stati pred Bogom in mu položiti račune!


Iz: Wilhelm Bush, Jezus naša usoda. Christliche Literatur-Verbreitung e.V., Bielefeld (brez letnice izdaje), s. 87

Kel Richards

...Evangelij je logika vesoljstva. Evangelij ima vgrajeno lastno prepričevalno moč: je skladen, trden in logičen. Ima pojasnjevalno moč - osmišlja svet okoli nas. Razloži nam, zakaj je svet takšen, kot je. Pojasnjuje namen, ki ga ima Bog z nami na svetu. Razlaga nam, kdo je Jezus, zakaj je prišel in kaj od nas zahteva.


(The Briefing, August, s.11)

Jürgen Moltmann

»Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna« (1Kor 15,14). S temi odločnimi besedami poudarja Pavel temeljni kamen Kristusovega vstajenja za krščansko vero. S Kristusovim vstajenjem krščanska vera stoji in pade, kajti z obuditvijo od mrtvih naredi Bog Jezusa za Kristusa in se sam razodene kot »Oče Jezusa Kristusa.« Vera v Boga in priznavanje Kristusa se v tej točki združita in sta odtlej za krščansko vero neločljiva.
… Krščanska vera v Boga je vera v vstajenje. Ta ima samo v podobah in simbolih nekaj skupnega z mitično predstavo o svetu iz začetne dobe krščanstva. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki ljubijo in umirajo, trpečih in žalujočih. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga.


J. Moltmann, Kaj nam Kristus pomeni danes? Mohorjeva družba, Celje, 1996. S. 72.

John Blanchard

Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi! Pred leti so univerzitetni študentje iz Danske in Jugoslavije medsebojno razpravljali o predpostavki "Civilizacija več dolguje religiji kot pa znanosti". Eden od govornikov, nasprotnik te ideje, je izjavil: "Človek je z znanostjo kot svojim orodjem, postal ustvarjalec, gospodar in prava bit univerzuma." Površen pogled na svet okoli nas, svet poln vojn, prelivanja krvi, sovraštva, nasilja, trpljenja, na množice nerešenih problemov, bi moral biti zadosten dokaz, da njegova ideja ne prenese praktičnega preizkusa.


John Blanchard, Spravljen z Bogom, Založba Vostri in Binkoštna cerkev center Ljubljana, Koper, 2002. S. 15.