Bog ne vzame kristjanov s sveta tegob in trpljenja v trenutku, ko začnemo verovati v Kristusa... Pismo nas uči, da je del Božjega učnega procesa, da nas pusti v padlem svetu, da bi se spoprijemali z nasprotovanjem in nevarnostjo, tako da bi bila naša vera preizkušena in da bi se učili svetosti.
Da se zdi Bog tako okruten, me je več kot enkrat spravilo na rob obupa, tako da sem si želel, da sploh ne bi bil rojen, dokler nisem spoznal, kako zveličaven je tak obup in kako blizu je tedaj Bog s svojo milostjo.
Danes mnogi dajejo veri v človeštvo prednost pred vero v Boga. Toda to človeštvo je odgovorno za vrsto moralnih, družbenih in političnih katastrof. Nekatere izmed teh katastrof je navdihnila vera v Boga, druge pa vera, da je Boga treba odpraviti, z vsemi razpoložljivimi sredstvi in za vsako ceno. Tukaj je skupni imenovalec človeštvo, ne pa Bog.
Kaj je narobe s pridigami, ki bazirajo na potrebah? Prvič, v kulturi, pogreznjeni v ponudbo nenehnega oglaševanja in razprodaj, večina ljudi na zahodu sploh ne ve, katere so njihove resnične potrebe. Zmorejo sicer prepoznati svoje zahteve, a jih zmotno zamenjujejo za potrebe. Ves ta čas pa nikogar ne zanima najgloblja potreba, potreba po Bogu in dejanskem poznavanju Boga, ki vodi v odnos z Bogom.
Odpovedati se samemu sebi pomeni, da se zavedaš edino Kristusa in nič več sebe, da vidiš le Njega, ki gre pred tabo, ne pa poti, ki je pretežka za nas.
Vinko Ošlak Ni kristjanova naloga braniti edino dovoljeno nošo žensk in edino dopuščen gradbeni slog v pokrajini. Tudi naši predniki, ko so bili še pogani v primarnem pomenu te besede, so prve krščanske hrame doživljali kot tuje stavbarstvo, vsiljivo postavljeno v to krajino lesenih ali z blatom ometanih slamnatih koč. Njegova naloga je, da varuje vedenjski slog evangelija in oznanja njegovo resnico. Kristjan ni uslužbenec spomeniškega varstva ter ne aktivist krajevne in narodne folklore, pač pa je v službi Kristusovega poslanstva, ki nima strahu pred nikomer in nikogar ne zavrača!
(Dnevnik, 14.9.2007)
dizma- 09-18-2007
Blaise Pascal
Naše molitve in naše kreposti so pred Bogom gnusne, če niso molitve in kreposti Jezusa Kristusa. In naši grehi ne bodo nikdar predmet božjega [usmiljenja], ampak njegove pravičnosti, če niso [grehi] Jezusa Kristusa. Naše grehe je sprejel za svoje in nas [sprejel v svojo] zavezo; kreposti so mu namreč [lastne in] grehi tuji; nam pa [so] kreposti tuje in grehi lastni.
Glede na to, da se zahodna družba s pospešenim tempom odmika od Boga, sem prišel do zaključka, da obstaja splošno načelo, ki nam pomaga razločevati, kaj je in kaj ni od Boga: karkoli pravi svet, da je prav, je ponavadi nasprotno od tistega, kar pravi Bog.
Večjo pozornost ko posvečamo svojim partikularnim izkustvom, bolj univerzalna postajajo. To je videti paradoksalno, a vendar ni tako. Velika književnost je vedno partikularna in obenem univerzalna. Sveto pismo je zelo partikularno in v njem se najdejo ljudje vseh časov in krajev; pa ne toliko navkljub njegovi partikularnosti, ampak zaradi nje. Enako je z dobro teologijo.
Tako bi lahko (človek, op. Dizma) izkusil dejstvo, da izvirno krščanstvo ne poudarja večnega življenja na račun tega časnega, da ne zahteva odrekanja bogastvu izkustev in žrtvovanja tega življenja za dosego nekakšnega »onstranstva«. Saj je Jezus enkrat za vselej daroval svoje življenje, da bi mi že tu »pod soncem« lahko živeli. Pristni udeleženec pa tudi ne zamiži pred težkimi absurdnostmi tega življenja. Nasprotno: to med drugim pomeni soočiti se z zlom zavračanja Jezusa in dojeti smisel tega, da je on temu zlu navkljub vztrajal pri vrednoti predanosti drugemu. Jezus namreč kot edini dosledni učitelj vseskozi udejanja svoj nauk, da je »večja sreča /.../ dajati kakor prejemati« (Apd 20, 35 SSP). In prav tu je razkrit smisel življenja.
Vinko Ošlak Če boste koga slišali navdušeno govoriti o "krščanskih vrednotah", lahko ohranite mirno kri: krščanstvo sloni na veri, zapovedih in obljubah, ne pa na "vrednotah" - te so stvar cesarskih cerkva, ki so iz odrešenja naredile komerc. Odpustek, ob katerega se je najprej spotaknil Luther, preden so mu padle z oči rimske luskine, je gotovo taka "krščanska vrednota", saj si je z njo mogoče kupiti drugo vrednoto, namreč iluzijo "zasluženega" odrešenja. V Bibliji sicer nekajkrat najdemo prislov "vredno", a v smislu dostojnosti.
(Dnevnik, 5.10.2007)
dizma- 10-08-2007
Vinko Ošlak
Človek kot vrednota je namreč vedno zamenljiv in ga je mogoče prodati - človek kot enkratno ustvarjeno bitje po božji podobi nikoli! Največje veselje s človekom kot vrednoto imajo seveda trgovci s sužnji, nekdanji in današnji. Vedo, koliko kamel ali ovac dobiš za dobrega sužnja ali dobro nevesto.
(ibid.)
Forumer™ is Voted #1 Free Forum Hosting provider
Build your own community today with the largest message board hosting company.