Vinko Ošlak



Zanimivo: nihče ne sprašuje, ali bi se lahko znebili Hitlerja tudi manj krvavo, brez zaveznikov in domačih partizanov, recimo z zbiranjem podpisov ali pa s pismi bralcev v Slovencu in Jutru. Ko gre za enega od tisoč Satanovih projektov zla, je slehernemu razumnemu človeku jasno, da na zemeljski ravni človeških nosilcev takega projekta ni mogoče premagati in uničiti brez prelivanja krvi. Ko pa gre za zmago nad zlom samim po sebi, pri katerem je Hitler in vse, kar z njim povezujemo, samo eden izmed številnih aspektov temeljnega zla, samo delček v dolgi zgodovini laži in ubijanja od Kajna do danes, bi današnji človek, še bolj kakor včerajšnji, rad storil vse, samo da bi lahko odmislil ali odčaral križ, ne da bi sploh le za hip pomislil na kakšno hvaležnost tistemu, ki je človeka in človeštvo osvobodil sužnosti grehu in usodnosti telesne smrti.

Vir

Blaise Pascal



Ko sem premišljeval, kako to, da obstoji toliko lažnih čudežev, lažnih razodetij, vedeževanj ipd., sem prišel do tega, da je resnični vzrok v tem, da obstojijo tudi resnični; kajti ne bilo bi mogoče, da obstoji toliko lažnih čudežev, ko bi ne bilo pravih, in toliko lažnih razodetij, ko bi ne bilo pravih, pa toliko krivih religij, ko bi ne bila ena prava.


B. Pascal, Misli (Celje, Mohorjeva družba 1986). S. 302.

Charles H. Spurgeon



Zapomnite si naslednje, sicer lahko, če preveč usmerite svoje misli na vero, ki je prevodnik odrešitve, padete v zmoto in pozabite na milost, ki je studenec in vir vere same. Vera je delo Božje milosti v nas. "Nihče ne more priti k meni," pravi Jezus, "če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal." (...) Milost je prvi in zadnji vzrok zveličanja; vera pa, ne glede na to, kako bistvena je, pomeni samo pomemben del mehanizma, ki ga uporablja milost. Odrešeni smo po veri, odrešenje pa je iz milosti.

David. F. Wels

Morda smo v naših cerkvah sklenili kupčijo s postmodernimi potrošniki, toda živa resnica je, da se krščanstvo ne da kupiti. V potrošniški družbi vodi nakup k posedovanju, toda v cerkvi se to ne more zgoditi. Nikoli ne moreš posedovati Boga. Mi smo tisti, ki smo posedovani v Kristusu. Krščanstvo ni na razprodaji. Njegova cena je fiksna in ta cena je popolna poslušnost Kristusu za vse, ki ga sprejemajo v veri. Imamo ga lahko le pod njegovimi pogoji.


Vir

Martin Luther




Kristjani, ki molijo, so kot stebri, ki nosijo streho sveta.

Tim Chapman

Uveljavljanje Božjega reda v naših življenjih je v laissez-faire časih, v katerih živimo, morda nepopularno, a je vseeno tisto, kar šteje. Sprejetje reda v našem umu se mora začeti zato, ker je tisto, kar delamo, posledica tistega, kar mislimo.

Vsi ljudje ves čas mislimo, pa če smo kristjani, ali ne. Poskusi za deset sekund razmišljati o ničemer in boš vedel, o čem govorim. Naša ustaljena krščanska domneva je, da, če smo kristjani, tudi avtomatsko razmišljamo krščansko. Za nas je lahko šokantno, če ugotovimo, da ni tako. V zvezi s tem ni nič avtomatskega. Harry Blamires je to jedrnato izrazil: Čeprav lahko kristjani slavijo Boga in molijo kot kristjani, po drugi strani ne razmišljajo kot kristjani."

Vzemimo na primer naše obnašanje: ko ljudje postanejo kristjani, se ne znebijo čez noč vseh grdih navad. Enako se kljub zaupanju v Kristusa ne otresemo vseh slabih misli. V trenutku, ko začnemo zaupati v Kristusa, se težaško delo šele začne. Vse posvetno mišljenje, ki smo ga tako dolgo gojili, mora biti izkoreninjeno in biti zamenjano s krščanskim mišljenjem.

Ko nekdo postane kristjan, se začne bitka za krščansko razmišljanje. Problem pa je v tem, da če nikoli zares ne razmišljamo o naših mislih, kot o bojnem polju, potem tudi ne bomo začeli boja.



Vir

John Charles Ryle



Delitve in ločitve so najbolj graje vredna (objectionable) stvar v religiji. Slabijo resnično krščansko stvar... Toda, preden obsodimo ljudi za te stvari, moramo biti previdni, da postavimo obsodbo tja, kamor spada. Krivi nauk in herezija sta slabša od razkola. Če se ljudje ločijo od učenja, ki je dejansko krivo in nebiblijsko, si zaslužijo pohvalo, ne graje. V takih primerih je ločitev krepost, ne greh.

Iain Murray



Četudi smo mi izgubili sposobnost ubogati, Bog ni izgubil pravice zapovedovati.


(Australian Presbyterian, August 2006, s. 6)

P. T. Forsyth



Velika napaka liberalizma je, da v svojem bistvu nima nikakršne predstave o Božji svetosti. V luči te pomanjkljivosti je Očetovstvo zreducirano na čustvo, Kraljestvo na moralizem, križ na božansko demonstracijo ljubezni in odkupitev (Redemption) na proces samopomoči. Zgodovina brez sodbe ostane brez pomena, Jezusovo oznanjevanje (preaching) brez svete sprave (atonement), izborjene na križu pa postane nemočna etika.


( Briefing, sept.2006, s. 31)

Carl Trueman



Za neverne oči je križ nesmisel; videti je kot uničenje, kot umazana smrt moža, ki ga je Bog preklel. Tako interpretira neverujoči um križ: norost za Grke in pohujšanje za Jude, pač odvisno od tega, ali si izbral za svoj greh intelektualno oholost ali moralno samopravičnost. Za oči, ki jih je odprla vera, pa je videti križ tak, kot je v resnici. Bog je razodet v skritosti zunanje oblike. Vera pa je razumljena kot Božji dar, in ne kot sila, ki bi bila lastna človekovemu umu.


Vir

Vinko Ošlak



Biblija pozna prijem, ki je neprimerno bolj učinkovit. Najprej spoznati človekovo pokvarjeno naravo in se ne vdajati pogubnim iluzijam rousseaujevstva, da je človek v osnovi dober, pokvari pa ga človeška družba, ne da bi nam filozof povedal, kako je zašlo zlo v družbo, ki naj bi potem kvarila posameznika. Drugi korak biblijske rešitve je razglasitev svojega bankrota pred Bogom. Temu sledi spreobrnitev, ki se, če je pristna, nujno izteče ne v igranje, temveč v posnemanje Boga, v hojo za Kristusom, kakor je svoje delo naslovil Tomaž iz bavarskega mesteca Kemptna.


Vir

C. S. Lewis



Mi si pravzaprav ne želimo toliko, da bi imeli Očeta v nebesih, kot to, da bi imeli v nebesih dedka, senilnega dobrodušneža, ki bi mu bilo, kot pravijo "všeč opazovati mlade ljudi, ki uživajo v sebi."


(C.S. Lewis, The Problem of Pain)

J. I. Packer



Zakaj moramo smatrati osebno pravičnost za pomembno in jo narediti za vsakdanjo potrebo? Prvič, ker Bog tako zahteva. Drugič, ker mu je to všeč, naša hvaležnost za prejeto milost pa mora v nas storiti, da mu bomo hoteli ugajati. Tretjič, ker je poslušnost, ki izhaja iz srca, osnova iskrenega slavljenja; slavljenje Boga z ustnicami, če ne živimo prav, je votlo in neiskreno. Četrtič, ker daje naša moralna sprememba verodostojnost našemu evangeliju, nespremenjeno življenje pa uniči našo verodostojnost; nihče ne bo verjel, kar govorimo o Kristusovi moči, če mi sami ne kažemo njenih sadov. Sklep: da, pomembno je, kako živimo.


Vir

John H. Gerstner



Laiku ni treba biti klepar, tesar, pravnik, zdravnik, učitelj, delavec, gospodinja. Vse to so možnosti, ne pa nujnosti. Laik je lahko eno ali drugo od naštetega, kar pač izbere. Toda laik mora biti teolog. To zanj ni stvar izbire, ampak zahteve.


Vir

Karl Barth



Božja razsodba, ki se je izvršila in razodela v Jezusu Kristusu, je po tem, kar nam je doslej povedalo Pismo Rimljanom, nedostopna in prikrita v obsodbi vseh ljudi (1,18–3,20), razglasitev vernih za pravične (3,21–4,25). Ta Božja razsodba je evangelij. Vendar je Pavel v 1,16 o evangeliju povedal še nekaj drugega. Nekaj odločilnega o njegovi vsebini in daljnosežnosti: je Božje vsemogočno delo rešitve za vsakega vernega. Že tam smo pripomnili: to ni kaka druga razsodba, ki bi bila še pridana prvi. Tej je enaka. Rešeni smo v tem, da smo kot verni razglašeni za pravične. In obratno: s tem, da smo razglašeni za verne, smo rešeni, kot je s pogledom na temeljno dejstvo človekove sprave z Bogom izrecno rečeno v 5,1. Da ta enačba obstaja in velja, naj bi in bodo v vrsti strnjenih razlag pokazala poglavja 5–8: s tem, da v veri poslušamo in sprejemamo Božjo razsodbo, se nam dogodi rešitev, ki jo kot ljudje potrebujemo. Ta razsodba torej ni prazna beseda, ampak ima kot Božja razsodba neustavljivo moč resnice. Pavel jo je slavil že v 1,16: kdor je pred Bogom pravičen, prav zato in s tem ni izgubljen. Kogar Bog gleda in presoja tako, kot svojega lastnega ljubega Sina, kot v tej svoji podobi gleda sebe samega, ta je prav zato in s tem pri Bogu rešen in na varnem. Temu se zato in s tem vso večnost, torej zato in s tem tudi v kratkem času njegovega bivanja zdaj in tu ne more pripetiti nič slabega, ampak mu gre le dobro. Ta mora in bo živel, kot pravi že 1,17: Pravični, ki je pravičen po svoji veri pred Bogom, iz te vere in v njej pred Bogom ne bo umrl, ampak živel – v zavezi z Bogom. Njegovo življenje ne bo v stiskah, zasenčeno, obupano, ampak (5,17) kraljevsko, suvereno večno življenje, ki mu ga bo podelil njegov partner v zavezi, večni živi Bog.



(Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, Kud Logos, Ljubljana 2002. S. 71-72.)