Cambridgeška deklaracija

Zanikamo, da bi bilo odrešenje v kateremkoli smislu človekovo delo. Človeške metode, tehnike ali strategije same po sebi ne zmorejo izvršiti take spremembe. Vera ni proizvod naše ne-prerojene človeške narave.


(Iz: The Cambridge Declaration of the Alliance of Confessing Evangelicals)

C.S. Lewis

Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega.

Matjaž Črnivec

Kaj pomeni, da je Jezus naš temelj? - To, da njemu osebno globoko zaupamo, da mu zaupamo sebe, z vsem, kar smo, in z vsem, kar počnemo, in z vsem, kar si želimo - da mu zaupamo tudi glede svojih omejitev, napak, grehov, strahov... To, da smo z njim povezani v skupnosti, koinoníi,(1) da skupaj z njim delamo, kar koli delamo. To pomeni, da je On naš edini Zgled, da je On naš Načrt, naš Način, naša Metoda, naša Vizija, naša Strategija, naš Cilj, kamor potujemo.(2) Zanima nas samo eno - kako biti čim bliže njemu in tako postati čim bolj podobni njemu ( prim. Ef 5,1-2, ki govori o "posnemanju Boga" ).

(1) To je intimna, prijateljska vez, pa tudi udeleženost, partnerstvo v skupnem "poslu".
(2) Ali ni zanimivo, kako tudi v Svetem pismu tako abstraktne reči, kot so "pravičnost", "posvečenje", "greh" itd. postanejo osebne: Kristus je naša pravičnost, naše posvečenje (prim. 1Kor 1,30) in celo naš greh (prim. 2Kor 5,21). Vse, kar res prihaja od Boga, je živo in osebno - je Kristus.


Ekklesia, V kakšno duhovno skupnost pravzaprav verujem? KUD Logos, Ljubljana, 2001. S.77.

Vinko Ošlak

Umik ali kar pobeg upanja je torej naravna in nadnaravna posledica našega umika in pobega iz območja vere in ljubezni. Kdor je zavrnil babico vere in mater ljubezni, temu se bo sama umaknila hči, prispodoba upanja...
Drugi vzrok, ki kajpada tudi ni čisto brez povezave s prvim, je morda manj razvidno dejstvo, da upanje človeka ne pusti na miru, temveč ga zaposli, mu naloži delo, trpljenje, potrpljenje in molitev. Polenjeni človek XX. in XXI. stoletja, tak je predvsem Evropejec, prenapolnjen z delikatesami in lačen preproste zdrave hrane v dobesednem in prenesenem pomenu, se upanju sam izogiba, ker se boji njegovih nalog in bremen, ter se raje druži z brezupom, ki od človeka pravzaprav ne zahteva nič...
Tretji vzrok današnjega množičnega pomanjkanja upanja, predvsem še upanja v krščanskem pomenu te besede, in samo v krščanstvu je upanje dvignjeno na isto višino kakor vera in ljubezen, je zoženo obzorje sodobnega človeka; pomanjšano na površino televizijskega ekrana, na zaznamek v rokovniku, na pripovedovanje tujih in domačih čenč, predvsem pa na svoj ozki interes materialne koristi. Na tem zoženem formatu seveda ni prostora za širša obzorja, ki bi odstirala pogled na upanje. Tu je doma pragmatični "realizem", kakor egoist in ozkosrčnež naivno in arogantno imenuje svoje pomanjkanje obzorja, fantazije, solidarnosti, sočutja - z vsem tem pa na koncu tudi upanja...


(Vinko Ošlak, Kaj je človek? Kakšna je korist od njega? [Sir 18,8] , Župnijski urad Ljubljana-Dravlje, Ljubljana 2002, S.99-100.)

Mojster Eckhart

ZAKAJ BOG DOPUŠČA, DA DOBRE LJUDI, KI SO RESNIČNO DOBRI, PRI OPRAVLJANJU DOBRIH DEL POGOSTO KAJ OVIRA


Zvesti Bog le zato dopusti, da njegovi prijatelji pogosto padajo v slabosti, da tako izgubijo vsako oporo, s katero bi se lahko podprli ali se nanjo naslonili. Ljubečemu človeku bi bilo namreč v veliko veselje, ko bi zmogel mnoge in velike reči, na primer pri bedenju, postu in drugih vajah, kakor tudi v posebnih, velikih in težkih rečeh. To jim je v veliko veselje, podporo in upanje, tako da so jim njihova dela opora, podpora in zaslomba. (Ravno) to (pa) bi jim naš Gospod rad odtegnil., da bi jim bil On sam opora in zaslomba. In tega ne počne iz nobenega drugega razloga kakor iz čiste dobrote in usmiljenja. Kajti Boga h kateremukoli dejanju ne nagiba nič drugega dejanju ne nagiba nič drugega kot njegova lastna dobrost; naša dela nič ne pripomorejo k temu, da bi nam Bog to ali ono dal ali storil. Naš Gospod hoče, pa se njegovi prijatelji tega zavedo, zato jim to vrsto opore odreče, tako da je sam njihova edina opora. Kajti hoče jim dati mnogo, in to le iz svoje čiste dobrosti; On sam hoče biti njihova opora in tolažba, oni pa morajo doživljati same sebe kot čisti nič sredi velikih Božjih darov. Kajti kolikor bolj razgaljeno in nevezano pripada srce Gospodu in ga On podpira, toliko globlje se človek prestavi v Boga in toliko prejemljivejši je za Boga v vseh Njegovih dragocenih darovih, kajti človek naj gradi samo na Boga.



Mojster Eckhart, Pridige in traktati. Mohorjeva družba, Celje, 1995, s. 77-78.

Viktorin Ptujski

Začetek knjige (Razodetja, op. Dizma) obljublja blaženost bralcu, poslušalcu in izvrševalcu, da bi se tisti, ki se ukvarja z branjem, iz tega naučil del in ohranil naročila. Milost vam in mir od Boga, ki je in ki je bil in ki pride. Je, ker vedno ostane; je bil, ker je z Očetom vse ustvaril, njegov začetek ni šele ob rojstvu iz Device; pride, in sicer sodit.

S sedmeroličnim duhom. Pri Izaiji beremo: duh modrosti in razumnosti, svéta in moči, spoznanja in pobožnosti, duh strahu Gospodovega. Teh sedem duhov je namreč dar enega Svetega Duha.

In od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih. Ko si je privzel človeškost, je podal svoje pričevanje na svetu, kjer je trpel in nas je s svojo smrtjo osvobodil greha. Ko je premagal podzemlje, je kot prvi vstal od mrtvih, zato smrt nad njim nima več oblasti, ampak je bilo pod njegovim kraljevanjem uničeno kraljestvo sveta.

In napravil iz nas kraljestvo ter duhovnike, to je Cerkev vseh vernih, kakor pravi apostol Peter: izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo.

Glej, prihaja z oblaki in vsa kraljestva ga bodo videla. On, ki je prvič, ko si je privzel človeškost, prišel na skrivaj, bo čez kratek čas očitno prišel v veličastvu in slavi, da bo sodil.


Povezava do Raz 1,1-7


Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja , Mohorjeva družba, Celje, 1999. Ss. 41.43.

Nenad Vitorović

Zgodovina v »krepkem« pomenu besede se je končala na križu. Vse, kar se še ni zgodilo, se bo zgodilo ob vnovičnem prihodu Gospoda Jezusa. Vmes je zgolj »podaljšani čas« (2 Pt 3,9). Podaljšan zato, da bi skupaj z Luthrom in drugimi lahko bili Jezusovi, ne pa papeževi ali Luthrovi ali Zwinglijevi ali Greblovi ali Calvinovi (1 Kor 1,12). Bog noče deliti svoje časti z nobenim človekom, razen s svojim Sinom Kristusom Jezusom. Z Jagnjetom, ki je bilo zaklano za vse nas. S svojim Ljubljenim. Naš Bog je pač ljubosumen Bog.

Dostop do vira

Vinko Ošlak
Zakaj imamo torej cerkveni praznik "svetih treh kraljev", ko niti niso bili kralji niti ne vemo, da bi bili trije, še zlasti pa ne vemo za njihova resnična imena, čeprav v katoliški stolnici v Kölnu, kakor čisto resno zatrjujejo kustosi tega smešnega praznoverja, hranijo njihove relikvije, torej njihove "svete" kosti - nimamo pa cerkvenega praznika "svetih pastirjev", čeprav bi bilo to veliko bolj v duhu Jezusa prvega prihoda, se pravi Jezusa majhnosti, uboštva, preprostosti, preganjanosti in žrtvovanosti. Ne samo, da na tem planetu ni najti niti kapelice, kaj šele katedrale "svetih pastirjev", tudi za resnično posedovanje njihovih relikvij, torej njihovih kosti ali vsaj koščic, se ne poteguje nobeno psevdokrščansko središče, kakor se pri "svetih treh kraljih"...

Poimenski kristjan bi rad prehiteval Boga samega in bi hotel takoj srečati Jezusa drugega prihoda, namreč v "moči in slavi", ki ga kristjani še pričakujemo, ne da bi bil prej pripravljen sprejeti Jezusa prvega prihoda, v uboštvu in ponižnosti. To je temeljni spor in razpor med poimenskim in resničnim krščanstvom.



(Dnevnik, 5.1.2007)

Vinko Ošlak

Bog je v svojem načrtu izbral dve skupini človeštva, ki sta si na zunaj neizmerno daleč vsaksebi, pred Njim samim pa sodita v isto kategorijo padlega človeka. Naš deloma prirojen, deloma privzgojen, deloma ideološko priučen socialni čut nam sicer prigovarja, da je tisti, ki je na družbenem dnu, nujno moralno boljši in oni na vrhu moralno slabši, a to je človeška, ne Božja sodba. Če si za hip sposodim marksistični žargon, ki ga mladi rod že ne pozna več, bi rekel, da sta se Jezusu prišli priklonit skupini, ki predstavljata dva antagonistična razreda vsega človeštva: vladajoče in vladane, lastnike in proletarce, eksploatatorje in eksploatirance. Ljudska duša je morda iz modrih naredila kralje, ker je mislila po človeško in je menila, da se spodobi, da Kralja sveta pozdravijo kralji zemlje, kakor še danes misli večina poimenskih kristjanov, ki se pridružujejo razočaranju in jezi tedanjega judovstva, da Mesija ni prišel v kraljevskih oblačilih in s kraljevsko močjo.


(Ibid.)

Oswald J Smith

Prepustimo Bogu, da nas izpraša. Želimo izvedeti, če je to mogoče, kaj misli o nas. Naj bo naša molitev klic psalmista: »Preizkusi me, o Bog, in spoznaj moje srce, preišči me in spoznaj moje misli; in poglej da po slabi poti ne hodim« (Ps. 135: 23-24). Naj nas obsije z lučjo Svetega Duha, vse dokler ne bomo sami videli tako, kakor nas On vidi.
Ne poizkušajmo izvedeti, kaj misli svet o nas. Časopisi, knjige in govorice nam dajo lahko prav obratno sporočilo od tistega, ki ga daje Bog. Ti bi lahko hvalili tisto, kar bog graja, in grajali ono, kar Bog pohvali. Ne iščimo niti mnenja naših najbližjih in najdražjih prijateljev. Celo oni bi se lahko zmotili o nas. »Človek gleda, kar ima pred očmi, Gospod pa gleda v srce«. (1.Sam. 16:7). Naša edina želja je, kaj misli Bog o nas.
Nekega dne bomo stali pred Bogom iz oči v oči. In tedaj bodo vpričo vsega vesolja razkrite najgloblje tajne naših src. Plašč, ki nas je skrival pred ljudmi, nas ne bo mogel skriti pred Bogom. Ali ni bolje, da že zdaj ugotovimo, kaj misli Bog o nas? Če nas položi na tehtnico in vidi, da smo prelahki, ali ni bolje, da že zdaj to nadoknadimo in se pobotamo z njim?


Dr. Oswald J. Smith, Človek, ki ga Bog uporablja, Ljubljana 1973, s. 25-26

Daniel Brkič
Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni.

Daniel Brkič, Od ovčje staje do palače, Razmišljanja ob 23. psalmu. Novo mesto, 2003, s. 41

Bernhard Kaiser

Sodobni človek se je znašel v nerodnem položaju. Ne vidi razloga, da bi veroval, da obstaja resnica, čeprav hrepeni po resnici. Sodobni pluralizem je napravil iz nuje vrlino in uči naslednje: »Resnica je, da ni resnice.« Tekma med religijami in svetovnimi nazori je tako odprta. Človek sme verovati, karkoli hoče, prepovedano pa je trditi, da poseduje resnico in zavezovati druge k veri vanjo.


Dostop do vira

H. Richard Niebuhr je takole opisal bistvo malo starejše liberalne teologije, njegova ugotovitev pa velja tudi za sedanjost:

"Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe."


Zgodovina krščanstva, Ognjišče, DZS, Ljubljana, 1992. S. 613

Vinko Ošlak

Krščanstvo ni izbojevalo zmage na grškem areopagu, kjer bi se lahko med Pavlom in grškimi modrijani razvila zanimiva teološka razprava, kakor se potem ni, zmaga krščanstva, se pravi Kristusova zmaga, je bila dobljena na Oljski gori, potrjevala pa se je v vseh njenih ponovitvah in analogijah, tako tudi v Štefanovi. Jezus ni prišel na ta svet z boljšimi argumenti, temveč čisto preprosto z boljšimi dejstvi, pravzaprav z enim samim "boljšim" dejstvom, v resnici najboljšim, ki ga lahko imamo, kakor beremo pri Janezu: da je Bog tako ljubil ta svet, da je poslal nanj svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil. Naj se staroveški, srednjeveški, novoveški in moderni človek še tako zaletava v Odrešenika sveta in njegov zgodovinski in onkrajzgodovinski "projekt", tega človeka vendarle vedno znova zalotimo pri tem, da krade pri Gospodu. Ko nas poučuje o morali, jemlje iz Mojzesovih zapovedi in iz Jezusovih naročil. Ko govori o "svetosti življenja", pozabi povedati, da je življenje zares sveto samo tedaj, če izvira iz edinega svetega, iz Boga, sicer je to plehka humanistična domislica.


KLIK

Derek Prince

Upanje nikoli ne razočara, če je utrjeno v Bogu, ker je bila Božja ljubezen izlita v naša srca – vseobsežnost Božje ljubezni. Bog ničesar ne zadrži zase. Enostavno obrne vedro okrog in izlije iz njega vse, ko nam podari Svetega Duha.


Derek Prince, Božje zdravilo za zavrženost, Založba Karis. Ljubljana, 2001, s. 46.