Primož Trubar
Če bi hoteli take in druge Božje tolažilne besede in obljube dojeti in premisliti z lastnim razumom in modrostjo, še zlasti, kadar nam je težko ali če ležimo na smrtni postelji (in kadar ne čutimo in se ne moremo oprijeti ničesar od tega, kar nam je Bog obljubil), bi začeli dvomiti o Božjih obljubah, ne bi se menili zanje in bi povsem odpadli od Boga in od njegove besede.
Zato v teh nadlogah potrebujemo pravo vero. Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na Božjo preprosto, golo obljubo in njegove besede obdržimo do smrti ter da rade volje in ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil. In da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog svojo besedo in obljubo izpolnil, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nič nemogoče – kar on hoče, to tudi zmore (glej Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). Če pa zdaj, v tem življenju ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih.
S tako vero more kristjan v nadlogah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti, temu svetu in hudiču, da nas vse te stvari ne bi odvrnile ali speljale od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede.


Vir