Carl Trueman



Kar zadeva nauk o opravičenju lahko resnično rečemo, da če nisi na cesti za Wittenberg ali Ženevo, potem velja stari pregovor, ki pravi, da vse ceste vodijo v Rim.



Carl Trueman, The Faith Once Delivered, P&R, 2007, 42

Heidelberški katekizem



Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (Rim 14,8) je, da nisem sam svoj (1Kor 6,19), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (1Kor 3,23), ki je s svojo dragoceno krvjo (1Pt 1,18) poplačal (1Jn 1,7; 2,2) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (1Jn 3,8) ter me varuje (Jn 6,39), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (Mt 10,29-31, Lk 21,18), seveda da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (2Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (Rim 8,14).


(Poligrafi, številka 21/22, letnik 6, 2001, s.73.)

Belgijska veroizpoved o opravičenju



Verujemo, da se naše odrešenje sestoji iz odpuščanja grehov zaradi Jezusa Kristusa; v tem odpuščanju nam je všteta naša pravičnost, kot nas učita David in Pavel, ko blagrujeta moža, kateremu Bog prišteva pravičnost brez del. Apostol Pavel tudi pravi, da smo opravičeni zastonj, po milosti, zaradi odkupa v Jezusu Kristusu. Zato se vselej trdno držimo tega temelja, ko Bogu ponižno pripisujemo vso slavo in priznavamo sebe takšne kot smo (brez da bi si drznili v čemerkoli zaupati vase, ali v svoje zasluge), zanašajoč se in počivajoč edino na poslušnosti Kristusa križanega, ki postane naš, ko vanj zaverujemo. To zadostuje za pokritje vseh naših grehov in nam daje zaupanje pri približevanju Bogu; našo vest osvobaja strahu, trepeta in groze, zato ne posnemamo našega praočeta Adama, ki se je v strahu skušal zakriti s figovimi listi. Resnično, če bi morali stopiti pred Boga in bi se pri tem zanašali, čeprav čisto malo, nase, ali na katerokoli drugo stvaritev, bi bili (gorje nam!), pogoltnjeni. Zato mora vsakdo moliti z Davidom: »Gospod ne hodi v sodbo s svojim služabnikom, ker pravičen ni pred tabo nihče, ki živi.«

Vinko Ošlak
Tudi uporniki zoper krivične oblasti niso cvetober moralnega zgleda. Vse te reči navajam z enim samim ciljem, da bi pripomogel k spoznanju in priznanju, kako prav ima Biblija, ko vrže med nas strašno streznitveno sodbo, ki je za naš moralni optimizem, kadar gre za našo osebo, in za naš moralni pesimizem, kadar gre za druge, tako trda in nesprejemljiva: "Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro." Apostol v svojem pismu Rimljanom zase samega priznava, kakor bi tudi mi morali zase priznati: "Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem." In Gospod sam nam zagotavlja, ko celo sebe ne izvzame, kakor beremo pri Marku: "Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!"


(Dnevnik, 14. 3. 2008)

Dordrechtski kánoni o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh, izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.

Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva svoje slavne milosti, kakor je pisano: »[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Ef 1,4-6) Na drugem mestu pa pravi: »Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.« (Rim 8,30)


(Prvi del nauka, 7. člen. Svetopisemki navedki so iz Slovenskega standardnega prevoda).

Jean Calvin



Prava in popolna definicija vere je, da imamo trdno in gotovo spoznanje božanske naklonjenosti do nas, da smo utemeljeni na resnici in Kristusovi obljubi, ki ju je Sveti Duh razodel našemu umu in zapečatil v naših srcih. Nihče, vam pravim, ni vernik, razen tistega, ki veruje v gotovost svojega odrešenja in s tem premore zmago nad hudičem in smrtjo.

Peter Jensen


Velikonočna poslanica 2008

Charles H. Spurgeon



Bolj ko se približamo Bogu, bolj milostno se nam bo razodel. Ko pride izgubljeni sin k očetu, mu oče steče naproti. Ko se tavajoča golobica vrne na barko, Noe iztegne roko, da bi jo pritegnil k sebi. Ko išče žena moževo družbo, se ji on približa na krilih ljubezni. Pridi torej, prijatelj, približajva se Bogu, ki naju tako milostno čaka, še več, ki nama prihaja naproti.


(poslovenil Dizma)

"Jezusova blagovest je še vedno slaba vest človeštva."

(Komentator vsisoisti v komentarju k Ošlakovi kolumni v spletnem Dnevniku 4.4.2008)

Matjaž Črnivec

To je torej moč kristjana: evangelij Jezusa Kristusa! Neizmerno bogastvo Božjega duhovnega blagoslova, Božje milosti, ljubezni, modrosti, vodstva, sprejemanja, ki je na voljo zastonj, v vsakem trenutku – z enim samim ciljem: da postanemo podobni Kristusu, da se Kristus v polnosti naseli v nas. In če imamo to vero, to ni nekaj težkega – ne to je nekaj samoumevnega. Jezusov jarem v nasprotju z jarmom farizejev ni težak, ampak prijeten in lahek. To ni jarem suženjstva, ko obupano poskušaš zadovoljiti krutemu gospodarju in ti ne uspe in si zato bolj in bolj frustriran, razdražen, razočaran. To je veselje, kot smo prebrali zgoraj! Veselje zaradi Svetega Duha v nas je ena bistvenih lastnosti Božjega kraljestva (prim. Rim 14,17)! To je resnična krščanska svoboda (prim. Gal 5,13)!


Vir

Martin Luther

# Zato proč z vsemi temi preroki, ki Kristusovemu ljudstvu govorijo: »Mir, mir«, miru pa nobenega. (Jer 6,14)
# Zveličanje vsem tem prerokom, ki Kristusovemu ljudstvu govorijo: »Križ, križ«, če tudi o križu ni ničesar čutiti.
# Kristjane je potrebno opomniti, da je Kristus njihova glava, da bi se mu trudili slediti preko trpljenja, smrti in pekla.
# In toliko bolj v to zaupati ter preko mnogih bridkosti priti v nebesa, kot pa preko varnosti dozdevnega, navideznega miru.

Teze: 92-95 iz 95 tez.

Dordrechtski kanoni

Zasluge za to, da drugi, ki so poklicani preko službe evangelija, pridejo in se spreobrnejo, ne smemo pripisati človeku, kot da bi se ta zaradi svobodne volje razlikoval od drugih, ki da so opremljeni z enako ali zadostno milostjo za vero in spreobrnjenje (kar podpira domišljava Pelagijeva herezija), temveč jo moramo v celoti pripisati Bogu; on daje tistim, ki jih je od večnosti izvolil v Kristusu, vero in spokorjenje, rešuje pa jih tudi moči teme in jih prestavlja v kraljestvo svojega lastnega Sina, da bi mogli izkazovati hvalo njemu, ki jih je poklical iz teme v svojo čudovito luč, in da se ne bi hvalili v sebi, temveč v Gospodu, kot nam na različnih mestih izpričujejo apostoli.


(III.-IV.del, 10. člen)

Phil Johnson

[Č]asi, v katerih je cerkev najbolj napredovala in v katerih se je prebujenje najdlje širilo, so bili časi, v katerih so verniki najbolj skrbeli za osebno svetost in za oznanjevanje evangelija,

Zelo pogosto se je to dogajalo pod vladavinami, ki so bile krščanstvu sovražne in to celo, ko je cerkev preživljala preganjanje. To pa zato, ker izhaja najmočnejši vpliv cerkve iz sile evangelija in iz pričevanja spremenjenega življenja.

Ko pa so skušali vplivni kristjani vmešati cerkev v politični proces, je njihovo pričevanje spodletelo in so dejansko izgubili vpliv.


Vir

Ferenc Kiss

David je doživel, da Bog ne odpušča samo, ampak tudi greh odstranjuje. Naših grehov ne moremo odvreči, ker so se na nas prilepili, toda Bog jih vrže daleč proč, kot je vzhod od zahoda.


Dr. Ferenc Kiss, Razmišljanja o psalmih (1997), s. 33.

Vinko Ošlak

Sveti Duh bi lahko apostolom dal govoriti, kakor bi to uredil človek tedaj in danes, v jeziku imperija, po latinsko, danes po angleško. Lahko bi jim dal govoriti v jeziku kulture, znanosti in visoke umetnosti, po grško, danes morda francosko. Sveti Duh bi lahko dal apostolom govoriti v jeziku, ki je veljal za svetega, hebrejščini, in je po tem starozaveznem zgledu rimska cerkev vse do 2. vatikanskega koncila vztrajala pri biblijsko neutemeljenem nauku o "svetih jezikih" (hebrejščina oziroma aramejščina, grščina in latinščina), kar je pomenilo poldrugotisočletno sistemsko oviro za razširjanje Božje besede v jezikih, ki so jih ljudstva govorila in razumela. Sveti duh pa je na tisti dan v Jeruzalemu za vselej ovrgel versko zmoto o "svetih jezikih", a tudi moralno in politično zmoto in krivico privilegiranih in prevladujočih jezikov. Vsi jeziki so pred Bogom v enakem položaju, veljavi in vrednosti. Imperialna mogočnost latinščine ni naredila na Boga nobenega posebnega vtisa. Prav tako ne kulturniška elitnost grščine in ne tempeljska izvzetost hebrejščine. Tistega dne je bila za vse čase potrjena tudi slovenščina, v kateri se bo smela oglasiti Božja beseda šele poldrugo tisočletje po tem dogodku, pa seveda ne po zaslugi uradnih in državno sankcioniranih varuhov te besede, pač pa v protestu proti njim in v reformaciji, se pravi v vrnitvi k izvirnemu duhu in oblikam nauka in Cerkve, ki so ju prvi skvarili.



DNEVNIK