Leon Hribar


Čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za »kristjane«, tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine.


Vir

C. S. Lewis



Uporabnost mode v mišljenju je v tem, da odvrača pozornost ljudi od nevarnosti,v katerih so v resnici. Mi usmerjamo modni krik vsake generacije zoper tiste grehe, ki so ji najmanj nevarni, in osredinjamo njeno odobravanje na čednost, ki je najbliže tistemu grehu, ki ga skušamo udomačiti v kakem kraju. Igra je v tem, da jih poženeš, da tekajo sem ter tja z gasilnimi aparati, kadar je povodenj, in da se vsi nagnetejo na tisto stran ladje, ki je že skoraj do robnice pod vodo. Tako vpeljemo modo, da se razkrinkavajo nevarnosti entuziazma prav v trenutku, ko v resnici vsi postanejo posvetnjaški in mlačni. Sto let pozneje, ko smo jih vse naredili byronske in pijane od čustev, je modni krik naperjen zoper nevarnosti golega "razumevanja". Grozovite dobe so posvarjene pred Sentimentalnostjo, medle in lenobne pred Uglednostjo, pohotne pred Puritanstvom...


Iz: C. S. Lewis, Pisma izkušenega hudiča, Ognjišče, Koper 1996. Str. 117-118.

Iz knjige Nauki očeta Tadeja, takole pravi:


O občevanju z Bogom:

Človek bo v svoji notranjosti našel Božje kraljestvo.
" Pojdi v svoje srce in v njem boš našel lestev, da se povzpneš v Božje kraljestvo." Tako svetuje predobri Izak Sirski.

Sveto pismo uči, da je Božje kraljestvo " pravica , mir in radost v Svetem Duhu..." Prvi korak k občevanju z Bogom je popolna izročitev sebe Bogu. Potem pa je Bog tisti, ki deluje, ne človek.

Občevanje z Bogom pomeni: da se Bog naseli v nas, da deluje v nas ; da se naš duh ogrne z Njim in da On upravlja z našim razumom, voljo in občutji. Tedaj smo samo še prostovoljno orodje v Njegovih rokah - ko nas on giblje tako v mislih, željah in občutjih, kot tudi v besedi in delih.

V: A kako se naj človek, ki je dosegel stopnjo duhovnosti,
varuje pred ošabnostjo?

O: To ni nič posebnega. Občevanje z Bogom je normalno stanje duše. Človek je za tako življenje ustvarjen. Greh je oddaljil človeka od takega življenja in zato si ga mora človek znova pridobiti. Dejansko se zgolj trudimo, da bi se vrnili k normalnemu, zdravemu stanju.

MOJSTER ECKHART:

Tretja beseda, ki jo moremo in moramo poznati, je, da je Bog sam v sladu z naravno resnico edini vrelec in napajalna žila vsakršne dobrosti, bitnoste (wesender) resnice in tolažbe, vse pa kar ni Bog, ima samo od sebe naravno grenkobo in netolažbo in bolest ter ničesar ne prida dobrosti, ki prihaja od Boga in je Bog, temveč (grenkoba) zmanjšuje in prikriva in skriva sladkost, radost in tolažbo, ki jih daje Bog.


Zdaj tudi pravim, da vsaka bolest izhaja iz ljubezni do tega, kar mi je vzela nesreča.
A, če mi je žal zaradi nesreče na zunajih stvareh, je to resnično znamenje, da ljubim druge stvari in da potemtakem v resnici ljubim bolest in netolažbo. Je torej kaj čudnega, da zabredem v bolest, če ljubim in iščem bolest in netolažbo?...

...Resnično, pri Bogu in pri vsem tem svetu je v resnici nemogoče, da resnično tolažbo najde človek, ki išče tolažbo pri ustvarjenih bitjih. Kdor pa ljubi edinole Boga v ustvarjenem bitju in ustvarjeno bitje edinole v Bogu, najde resnično, pravo in enako tolažbo povsod.

John Newton



Čeprav nisem, kar bi moral biti, niti, kar bi želel biti, niti kar upam, da bom, morem resnično reči, da nisem več tisto, kar sem bil nekoč: suženj greha in Satana. In iz srca se lahko pridružim apostolu in rečem: "Po milosti Božji sem, kar sem."



Vir

Jean Calvin



Kajti le kaj bolj pritiče veri kot to, da se pripoznamo za gole vsake vrline, zato da nas bo Bog oblekel, prazne vsakršnega dobrega, zato da nas bo On napolnil, podložne grehom, zato da nas bo On odrešil, slepe, zato da nas bo On razsvetlil, šepave, zato da nas bo On spet zravnal, šibke, zato da nas bo On podprl, odpovedujoče se vsakršnemu predmetu slave, zato da bo oslavljen samo On in mi v Njem?



Iz: J. Calvin, Pismo francoskemu kralju. Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi, Nova revija, Lj. 2001. Str. 54

Včasih opazujem stare ženice, ki v cerkvi brez konca žebrajo rožne vence.

Kako bi le moglo tako neurejeno mrmranje slaviti Boga?

A vsakič, ko se zazrem v njihove oči ali opazujem njihove povzdignjene obraze, v srcu vem, da so bliže Bogu kot mnogi učenjaki.

Anthony de Mello

["Ali lahko kaj storim, da bi postal razsvetljen?"
"Prav tako malo kot lahko prispevaš k temu, da sonce zjutraj vzide."
"Kaj potem koristijo duhovne vaje, ki jih predpisuješ?"
"Zagotovijo naj, da ne boš spal, ko bo sonce začelo vzhajati.


Anthonny de Mello

Vinko Ošlak


Moj odhod pa ni samo odhod, temveč je tudi prihod; ni samo izguba nečesa, kar me je hranilo in nosilo, temveč je tudi in še bolj pridobitev tega, kar me bo hranilo in nosilo za večnost, kakor me je ono prejšnje za čas. Ni samo pozdravljanje v ločevanju, je tudi vabilo za novo snidenje pod Kristusovim križem, kjer je kristjanu edino iskati njegove družbe. O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi, ki to berete, iztrgali iz svojih prsi jaz, kakršen se je vsem ljudem, meni nič manj, kvečjemu še bolj, porodil že v srcu prvih staršev predkoledarskega in takoj za tem izgubljenega raja, in ga pritrdili na isti križ, na katerem visi naše Odrešenje. Če sem pil z vami vino na zemlji, kjer nam je vse tudi v strup, kako rad bi šele pil z vami to, kar nam bo v večni odršenosti natakal Jezus sam in nam bo samo v blaženost in poveličanost! In za to nam ni treba storiti nič drugega, kakor da odložite starega človeka, propadlo firmo samoopravičenja, samoodpuščanja in samoodrešenosti, kakor jih oznanja svet in z njim vse religije in vse cesarske cerkve, tudi ta, iz katere odhajam. Samo tri korake je treba narediti; nobene sveče ni treba kupiti in prižgati, na nobeno romanje se ni treba podati, nobenih obredov in zakramentalnih dejanj si ni treba naročati: zlomiti palico sodbe nad samim seboj, izročiti vso svojo propadlost Jezusu na križu in nanj pripeti tudi svoj jaz in v tretje: verovati, da je on Kristus, Gospod, da je dotrpel in enkrat za vselej umrl za nas, da bi se po njem rešili. To je vse. Nič vode, nič dima, nič duhovniških naslovov in časti, nič čudnih oblačil, nič mogočnih zgradb, Sin nam je dovolj, Christus solus, njegova milost nam je dovolj, gratia sola, njegova Beseda nam zadošča, scriptura sola, in vera vanj nam je dovolj, ki smo jo prejeli (2Pt 1,1), vera edina, fides sola!


Vir

Martin Luther



Dela meniha ali duhovnika niso v Božjih očeh nič imenitnejša od del kmeta na polju ali ženske, ki skrbi za svoje gospodinjstvo.

Cecilij Ciprijan

Pisano je, da pravični živi iz vere. Če si pravičen in živiš iz vere, če zares veruješ v Kristusa, zakaj ne sprejmeš vabila, ko te Kristus kliče, da boš pri Kristusu in brez skrbi zaradi Gospodovih obljub, in zakaj se ne veseliš, da se boš znebil hudiča? Tistemu pravičnemu Simeonu, ki je bil res pravičen, ki je z živo vero spoljneval božje zapovedi, je Bog razodel, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Kristusa. Ko je otrok Kristus prišel s svojo materjo v tempelj, je Simeon v Duhu spoznal, da je že rojen Kristus, o katerem mu je bilo napovedano. Ko ga je zagledal, je vedel, da bo kmalu umrl. Veseleč se torej, da je smrt že blizu, in zanašajoč se, da ga bo Gospod zdaj zdaj poklical, je vzel dete v naročje in slaveč Gospoda zaklical: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje." Dokazal je in izpričal, da dobijo božji služabniki mir šele takrat, šele takrat popoln in nemoten pokoj, ko daleč od viharjev tega sveta dosežejo varni pristan večne domovine, ko izbrišejo dolg smrti in pridejo do nesmrtnosti. To je namreč pravi mir, to je zanesljivi mir, to je stalna in trdna in trajna varnost.



Vir

Prudence Dailey



Naši krščanski tradiciji ne preti največja nevarnost od prisotnosti verskih manjšin v naši družbi (mnogi njihovi voditelji nimajo nobene želje po spodkopavanju naših domačih religijskih temeljev), temveč od postmodernističnih sil, ki zavračajo vsakršno trditev glede obstoja objektivne resnice ali morale in katerih edini bog je »izbira«.

Peter Jensen



Toda mir, ki so ga oznanili angeli, je še bolj globok. To je mir med Bogom in človeštvom, sprava po Gospodu Kristusu. Še močneje kot hrepenimo po koncu vojn, bi se morali veseliti, ker je Bog sam odpravil vzroke za vojno stanje med sabo in nami. To je tisto, zaradi česar lahko z veseljem pojemo o božiču in skozi vse leto. In to je tudi resnična osnova za spravo med ljudmi.




Vir

Sinclair Ferguson



Združenost [union] s Kristusom v njegovi smrti in vstajenju je tisti element združenosti [union], o katerem govori Pavel najbolj na široko... [Č]e smo združeni s Kristusom, potem smo z njim združeni v slehernem delcu njegove aktivnosti, ki jo je naredil zavoljo nas. Udeleženi smo v njegovi smrti (krščeni smo bili v njegovo smrt) in vstajenju (vstali smo s Kristusom), v njegovem vnebohodu (z njim vred smo bili dvignjeni) in v njegovem stolovanju v nebesih (z njim vred sedimo v nebeških prostorih, tako da so naša življenja skrita s Kristusom v Bogu), deležni pa bomo tudi njegovega obljubljenega povratka (ko se pojavi Kristus, ki je naše življenje, se bomo z njim vred tudi mi pojavili v slavi). (cf. Rim 5,14. Kol 2,11.12. 3,1-3)

To je torej osnova za posvečenje v reformirani teologiji. Ni utemeljena na človeškosti [humanity] in njenih dosežkih v svetosti in posvečenju, ampak na tistem, kar je Bog storil v Kristusu in za nas, ki smo združeni [in union] z njim. Namesto da bi reformirana doktrina gledala na kristjane predvsem v mikrokozmičnem kontekstu njihovega lastnega napredka, jih najprej postavi v makrokozmos Božje aktivnosti in odrešenjske zgodovine. Gledanje nase v tem kontekstu omogoča posameznemu kristjanu, da raste v resnični svetosti.


Vir

Tertulijan

Recimo zdaj, blagoslovljeni, da je ječa tudi kristjanu zoprna. Poklicani smo v vojsko živega Boga že odtlej, odkar smo odgovorili na besede prisege. Noben vojak ne gre na vojsko z udobnostmi in ne stopi v bojno vrsto iz spalnice, marveč iz naglo razpetih in tesnih šotorov, kjer je vse trdo, neprijetno in neudobno. Tudi v mirnem času se že z naporom in nevšečnostmi vadijo prenašati vojno, ko korakajo oboroženi, tekajo po polju, kopljejo jarke, se strnjajo v "želvo". Od potnih srag je odvisno, da se ne zmede telo in duh, ko je treba iz sence na sonce, iz sončne vročine na mraz, iz tunike v oklep, iz molka v trušč, iz miru v bojni metež. Karkoli je težkega, imejte torej, blagoslovljeni, kot za potrebno vajo v vrlinah duha in telesa. V lepo borbo pojdete. V njej bo sodnik živi Bog; vodja borbe je Sveti Duh; venec je večni; nagrada je življenje podobno angelskemu; domovinska pravica je za nebesa; slava je na vekov veke. Vaš nadzornik Jezus Kristus, ki vas je mazilil z Duhom in pripeljal na to borišče, vas je hotel pred dnevom borbe iz svobodnejšega življenja ločiti za trše ravnanje z vami, da bi se moči v vas utrdile. Kajti tudi borci žive ločeno, sami zase po strogem redu, da v miru goje svojo moč; zdržujejo se poltene naslade, slastnejših jedi, okusnejše pijače. Napenjajo se, mučijo, trudijo; kolikor bolj se pehajo in urijo, toliko bolj upajo na zmago, "in ti," pravi apostol, "da prejmejo minljiv venec". Mi pa, ki naj dosežemo večnega, imejmo ječo za vežbališče, da nas z vsakršnimi nadlogami izurjene povedejo na tekališče - pred sodbo; kajti trda vaja pomnoži moč, mehkužnost pa jo oslabi.


(Odlomek iz: Tertulijan, Mučencem)