Kdo pa so ti antiohijski patriarhi ??

Škofje mesta Antiohija. Obstajajo jakobitski, pravoslavni in melkitski patriarh Antiohije. Najbrž še kakšen, npr. maronitski. Ne vem, kakšno titulo ima ta zadnji.

Tukajle je spletna stran enega od Petrovih namestnikov:

http://www.jacobitesyrianchurch.com/

Dejstvo je, da je sv. Peter nekaj časa živel v Antiohiji. Nekoč je RKC poznala praznik Stol sv. Petra v Antiohiji in še enega Stol sv. Petra v Rimu.

Da gre res za Petrovo nasledstvo pravijo tukaj (za to imajo tudi svetopisemski dokaz):

http://www.jacobitesyrianchurch.com/history.php

Tako je pač. Človek vljudno odgovori na zastavljeno vprašanje, potem pa razprava posledično zavije v stare, že preplavane vode, v off topic smeri.
Pustite zdaj to, ali je papež v Rimu, ali v Antiohiji. Ali pa, Dizma, prekopiraj semle vse tiste dolge litanije, ki sem jih nekoč imel s tabo in yom tovom, če misliš, da ne gre brez njih.

Osnovna postavka je, da je Kristusova Cerkev po definiciji lahko le ena sama in da je zato obstoj nebroja različnih denominacij in sekt že po defoltu brezsmislen in pravo hudičevo delo neenotnosti. Ne kaže ustvarjati novih "Cerkva", še celo če ti v obstoječi upravičeno kaj ni všeč. Tudi v tem smislu velja razumeti priliko o pšenici in ljulki, mislim, da jo najdeš nekje v Mt 13.
Sicer vernik hitro rata tako kot stara gospa, ki je znala kritizirati vsa obstoječa verstva in ločine na svetu in je zato seveda ustanovila svojo. Prijatelj jo je vprašal: pa kaj res resno misliš, da razen tebe in tvoje služkinje nobeden ne bo prišel v nebesa? Pa je odgovorila:
Hmm....za Meri nisem tako zelo prepričana...

Seveda je to tista v Rimu, kajne? Rimsko-vesoljna, kot je bilo vesoljno rimsko cesarstvo plus ultra.

Bili bi zelo čudni, če bi učili, da je to kaka druga !

Poudaril bi rad dvoje:
- pridevnik "rimska" za KC katoličani precej manj uporabljamo od protestantov. No, morda to v počnete za izogibanje dvoumnostim in nesporazumom. A besedo "katoliški" mi dejansko razumemo v pomenskem smislu, kot vseobčo Kristusovo Cerkev. Rim kot mesto ni tako zelo pomemben.
- taka interpretacija je mnogo manj ekskluzivistična od razlag marsikatere kasneje nastale krščanske ločine. Čeprav trdno verujemo, da Kristusova Cerkev obstaja v Katoliški Cerkvi, ne trdimo, da na nek način ne obstaja morda tudi drugje. Nasprotno, na jezo številnih protestantov trdimo, da so tudi oni preko vere v istega Odrešenika pridruženi vseobči katoliški Cerkvi v vsaj delnem občestvu. Ko pa oni to slišijo, jim gredo žal lasje pokonci. Tudi plešastim...

Vsekakor. Česa drugega tudi najbrž ne morem in ne smem pričakovati.

Danes sem si vzel čas za enourno predavanje P. Jensena z naslovom

Why I am a Protestant Christian

Priporočam vsem, ki ste vešči angleščine.

Jedno smo u Kristu.
Njemu trebamo sve prepustiti.
Samo u Njemu je moguće jedinstvo (Ivan 15:5).
On je Glava Crkve i Njemu treba sve predati.
Ja idem osobno u Evanđeosku Pentekosnu Crkvu, ali volim i sve iz drugih denominacija.
Divno je imati braću i sestre svugdje!
Hvala Bogu za to!
To je moje mišljenje!

Amen.


Rimljani to težko razumejo, ker jih veže disciplina, katero je vzpostavil njihov sistem. Izven sistema pa so čisto izgubljeni.

Tak odgovor je čisto političen.
Ker politik nima v prvem planu resnice ampak cilj, ki izhaja iz interesa, moči in koristi je pri politikih vedno možna diametralna resnica. Ko eden pove tako je prav, bo drugi za isto stvar povedal, tako sigurno resnično ni prav. Oba pa govorita o isti stvari.
Tak odgovor je tudi tvoj.
Izhajaš iz Rima in ne iz Gospoda.
Čeprav zanikaš, pomembnost rima, je to prav tako politično izražena resnica, kot je to npr. pri debati o molitvi k Mariji, ki jo rimski bratje zanikate (ker taka molitev je malikovanje) medtem, pa je najti v RKC molitveniku dobeseden naslov pred molitvijo "Molitev k Mariji"
Tako sprenevedanje je z ene strani zavedanje napak, pa vseeno nadaljevanje z njimi, in na drugi strani napuh edine, ki p a izhaja iz človeških in ne Božjih vzvodov.

Ko se že tak držiš vesoljnega ali katoliškega naziva, in ne jemlješ rimski kot pomembno, je z druge strani slišati vsakodnevno imenovanje" cerkev na slovenskem", pa ni mišljena nobena druga, kot samo RKC.
Kot da obstaja na slovenskem samo RKC.

To vse je zame napuh in sprenevedanje, kar je pod grožnjo opozorila o malikovanju in svetopisemske jasne razlage prvi bodo zadnji, še v smislu čist enostavnega branje SP norost, seveda če v to ni vpletena kakšna silnica, ki bi odmikala občestvo te cerkve od Boga.
Ne morem si drugače razlagati, ko slišim, kako radi imate odnos z Marijo, ki je lažji, kot odnos z Jezusom. Ojjejej.
Obvoznice???

Kot pravi Dizma:

je prav ta slepilni manever postavljanje cerkve med Gospodom in človekom.
Tako bo počasi prišlo do RKC brisanja edinega Srednika med človekom in Bogom
ki ga bo nadomestila RKC, pri tem pa bo in sodnik in odrešenik.
Iz discipline kot jo omenja dizma je to grožnjo norosti dejansko možno razbrati.

Če gledam protestante, posameznih denominacij kaj malo poznam kot evangeličan, zavedam se tudi dejanske popustljivosti, ki jo počne naša mala skupnost veliki sestri, kar opazim, ampak srž vsega verovanja ostaja vedno isti in negibljiv, ne raste v množino, in vedno ostaja skromen a jasen cilj. To je Jezus. In zame je to bistvo.

lp

Posredujem vam povezavo do treh predavanj sydneyskega nadškofa. Povezavo do govorov je priskrbela elektronska revija The Theologian. Vsak govor traja po eno uro. Povezavo do predavanja Zakaj sem protestantski kristjan, sem priskrbel že enkrat prej.


Zakaj sem protestantski kristjan? Zakaj sem reformirani kristjan? Zakaj sem evangelijski kristjan?

Dizma se je na začetku te teme vprašal, čemu je pripisati nastanek denominacij. Morda niti ni tako čudno, da je med reformacijo nastalo več denominacij namesto ene reformirane cerkve. Na začetku so bile mnoge doktrine pod vplivom osebnih pogledov včasih malo preveč trmastih posameznikov, čustva so bila razgreta, časa je bilo malo (Augsburško veroizpoved so avtorji menda pridno spreminjali skoraj do zadnjega), spor z Rimom se je poglabljal in je kmalu šel čez mejo možnosti sprave... Skratka, organizacijske potrebe so prehitevale teološki razmislek.

In kako se je zgodovina nadaljevala? Pričakovali bi, da nekako takole:
Ko so se stvari nekako umirile, s(m)o protestanti pol tisočletja vestno brali in pobožno premišljevali Sveto pismo. Ker je Sveto pismo jasno in razumljivo, razlaga samo sebe in je skratka materialno in formalno zadostno za določanje verskega nauka, je bil sad tega dela ob pomoči Svetega duha uskladitev vseh pomembnih teoloških razlik. Zdaj se torej vsi razen kakih obskurnežev strinjamo glede tega, ali je treba krstiti odrasle ali otroke, ali je Kristusova prisotnost v Gospodovi večerji realna ali simbolna, ali je predestinacija enojna ali dvojna, ali so ženske lahko duhovnice, ali je treba posvečevati soboto ali nedeljo itd. itd. Glede tistih malenkosti, okoli katerih se še vedno ne strinjamo, pa se strinjamo, da niso pomembne. Drug drugemu ne pravimo, da se motimo, denominacije so bolj stvar liturgije in organizacije (podobno kot npr. zahodni in vzhodni obred v katolicizmu).

Morda so si tako predstavljali prihodnost reformacije reformacijski očetje, resničnost pa je povsem drugačna: razlike med tradicionalnimi protestantskimi cerkvami so še vedno take, kot so bile (to je: evangeličani še vedno prisegamo na to, kar sta npr. spisala Luther in Melanchton, drugi pa pač na spise Calvina, Wesleya, Cranmerja…), hkrati pa se pojavljajo nove cerkve s še bolj samosvojimi nauki. Da so te razlike v mnogih vidikih pomembne, najbrž ni dvoma. Konec koncev tudi protestantske cerkve ena o drugi pravijo, da se v tem in tem motijo. So bili protestantski teologi v zadnjih petih stoletjih leni ali nesposobni? Ne bi rekel. Pol tisočletja pa tudi ni kratko obdobje. Kako torej ugovarjati zaključku, da Sola scriptura očitno ne deluje v praksi in torej ni uporabno kot temeljno načelo vere?

Tele debate se mi pa zdi že škoda za te forume... Je preveč dragocena.

Če bi se kristjani strinjali, da so te malenkosti nepomembne potem bi bila samo ena denominacija.
Moje mnenje je, da so te stvari malenkost v primerjavi z zveličavnostjo Kristusa, vendar pa je žalostno, da so ti obredi ( sobota, evharistija, krst v svetem duhu itd.) veliko kristjanom zveličavni.
Mnogo ljudi naprimer govori, da če se ne odeležuješ evharistije ne boš zveličan, ali pa če ne posvečuješ sobote si nek odpadnik itd. To je seveda absurdno saj smo po veri v Kristusa zveličani in ne po nekih obredih in praznikih ali sobotah kot to govori Pavel in seveda cela Biblija.