Ker se ravno v teh dneh (no, ja, že kar nekaj časa) ukvarjam s slovenjenjem belgijske veroizpovedi (imenovane tudi nizozemska veroizpoved), bom v pojasnitev nekaterih nejasnosti na relaciji vera - dela tukaj podal dva člena, ki se ukvarjata s to problematiko. Prevod je še v surovem stanju, zato prosim za razumevanje, če naletite na kakšno preveč čudno stavčno zvezo.



23. člen. Opravičenje

Verujemo, da se naše odrešenje sestoji iz odpuščanja grehov zaradi Jezusa Kristusa; v tem odpuščanju nam je všteta naša pravičnost, kot nas učita David in Pavel, ko blagrujeta moža, kateremu Bog prišteva pravičnost brez del. Isti apostol tudi pravi, da smo opravičeni zastonj, po milosti, zaradi odkupa v Jezusu Kristusu. Zato se vselej trdno držimo tega temelja, ko Bogu ponižno pripisujemo vso slavo in priznavamo sebe takšne kot smo (brez da bi si drznili v čemerkoli zaupati vase, ali v svoje zasluge), zanašajoč se in počivajoč edino na poslušnosti Kristusa križanega, ki postane naš, ko vanj zaverujemo. To zadostuje za pokritje vseh naših grehov in nam daje zaupanje pri približevanju Bogu; našo vest osvobaja strahu, trepeta in groze, ne da bi posnemali našega praočeta Adama, ki se je v strahu skušal zakriti s figovimi listi. Resnično, če bi se morali stopiti pred Boga, in bi se pri tem zanašali, čeprav čisto malo, nase ali na katerokoli drugo stvaritev, bi bili (gorje nam!), pogoltnjeni. Zato mora vsakdo moliti z Davidom: "Gospod ne hodi v sodbo s svojim služabnikom, ker pravičen ni pred tabo nihče, ki živi."



24. člen. O posvečenosti in dobrih delih

Verujemo, da prava vera, ki jo je v človeku proizvedlo poslušanje Božje besede in delovanje Svetega Duha, napravi iz njega novega človeka in povzroči, da zaživi novo življenje, osvobajajoč ga vezi greha. Zato je zelo daleč od resnice, da bi opravičujoča vera naredila človeka nemarnega za pobožno in sveto življenje; nasprotno, brez nje ni mogoče storiti ničesar iz ljubezni do Boga, ampak edino iz samoljubja ali strahu pred prekletstvom. Zato je nemogoče, da bi bila ta vera v človeku nerodovitna, kajti ne govorimo o prazni veri, ampak o tisti, ki jo Sveto pismo imenuje "vera, ki deluje po ljubezni" in spodbuja človeka, da opravlja dela, ki jih Bog zahteva v svoji besedi. Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti; vseeno pa nič ne prispevajo k našemu opravičenju. Kajti vera v Kristusa je tista, po kateri smo opravičeni, celo preden smo opravljali dobra dela, sicer ne bi šlo za dobra dela, enako kot je lahko sad dober, če je tudi drevo dobro. Zatorej opravljamo dobra dela, pa ne da bi si z njimi kaj zaslužili (čemu bi lahko bila zaslužna?), ampak smo dolžni Bogu za dobra dela, ki jih opravljamo, ne pa on nam, kajti Bog je tisti, ki v nas po svoji dobri volji udejanja voljo in delovanje. Pazimo torej, kaj piše: "Tako tudi vi, kadar storite vse, kar vam je ukazano, recite: Nepridni hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni storiti." (Lk 17,10) Hkrati ne zanikamo, da Bog nagrajuje naša dobra dela, toda po milosti, po kateri Bog krona svoje darove. Še več, našega odrešenja ne utemeljujemo na dobrih delih ki jih opravljamo, kajti vsa naša dela so onesnažena z našo mesenostjo in zaslužijo kazen. Četudi bi bili zmožni pokazati eno samo dobro delo, bi spomin na en sam greh pri Bogu zadostoval, da bi bilo to delo zavrnjeno. Tako bi bili ves čas v dvomu, nošeni semtertja, brez vsake gotovosti, naša vest pa bi vseskozi trpela, če se ne bi opirali edino na zasluženje, ki izhaja iz trpljenja in smrti našega Odrešenika.

: